Spet so se odprla vrata naših šol
Šola je last ljudstva! Ta zahteva naše prosvetne politike se izraža v vsej dejavnosti našega šolstva. V vseh časih je progresivno usmerjeno učiteljstvo skušalo ugoditi tej zahtevi in je svoje delo v šoli kakor tudi izven šole uravnavalo tako, da je ugodilo ljudskim težnjam po dvigu in napredku našega šolstva.
V povojnem času so naše šole na široko odprle vrata vsem, ki jih žeja po napredku. Znani so nam primeri, ko so v zrelih letih dosegli lepe uspehe mnogi delavci in kmetje, ki jih je predvojna šola s svojimi okostenelimi predpisi utesnjevala in jim ni dajala tistega znanja, s katerim bi se mogli nadalje samoizobraževati in doseči svoj življenjski smoter. Naša ljudska oblast je v stremljenju po kulturno prosvetnem dvigu ljudskih množic pričela razširjati mrežo podeželskih gimnazij in organizirala je razne večerne tečaje, delavske gimnazije in izobraževalne tečaje. Izkušnje so pokazale, da je ta zamisel že rodila lepe uspehe prav pri tistih ljudeh, ki zaradi napačno organizirane šolske politike in šibkega socialnega stanja v predvojnem času niso mogli doseči tistega smotra, o katerem so v mladosti sanjali.
Naše ljudstvo se v pretežni večini zaveda pomena te plemenite skrbi ljudske oblasti za kulturno prosvetni in politični dvig naše vasi in naših industrijskih centrov. Zato se je pričelo z ljubeznijo oklepati svojih šol in posebno mladina rada obiskuje izobraževalne tečaje ter se usposablja za življenje.
Dejal sem, v pretežni večini! Znani so nam pa še primeri, ko nekateri naši kmetje z nezaupanjem in celo nejevoljo pošiljajo svoje otroke v šolo. Žal so ponekod po naših vaseh še ljudje, ki menijo, da bi morala šola posredovati zgolj tisto minimalno znanje, ki je izraženo v opismenjevanju učencev in poznavanju naše abecede. Nikakor se ne morejo sprijazniti z mislijo, da je šola ne samo kulturno prosvetna, ampak tudi politična ustanova. To je v svojih uredbah o rojstvu slovenskega ljudskega šolstva trdila že Marija Terezija in ni torej prav nič novega, četudi današnja ljudska oblast zahteva, da naj postane naša ljudska šola v vsej svoji stvarnosti kulturno prosvetno in politično žarišče naše vasi.
So ponekod še kmetje, ki rajši zadržujejo svoje otroke doma za razna poljska dela ali za pastirje, kakor da bi jih redno pošiljali v šolo. Takšni ljudje se ne zavedajo, da s tem škodujejo tako otroku, kakor tudi napredku naše države, ki bo v vsakem pogledu napredna in prosvetljena samo tedaj, kadar bodo tudi državljani prežeti s kulturo srca in kulturo znanja.
Pomudimo se zdaj nekoliko tudi pri ugotavljanju, kaj in koliko je v povojnem času storilo naše ljudstvo za izboljšanje zunanjega videza naših šolskih poslopij. V okrajih Trebnje, Novo mesto in Črnomelj nam je okupator zapustil – če izvzamemo kočevski okraj – najbolj žalostno dediščino, ki ponekod še danes priča s pogorišči nekoč prelepih šolskih stavb, ruševinami in neuporabnimi zidinami, česa vsega je bil v svojem onemoglem besu zmožen storiti sovražnik našega napredka in prosvetne rasti. Potrebni so bili orjaški napori prosvetne oblasti, delovnih množic in množičnih organizacij, da smo na neštetih pogoriščih in razvalinah znova pozidali nova poslopja, šole, ki postajajo žarišča kulture in napredka naše vasi. Žal pa se ljudstvo ne zaveda velikega pomena urejenih šolskih razmer, po petih letih naše svobode še niso zacelile vojne rane, obstaja še vedno pomanjkanje učilnic ter primernih stanovanj za učiteljstvo, kar dokazuje, da bo prav v omenjenih krajih potrebno posvetiti več pažnje dobro urejenim in higiensko vzdrževanim šolam. Šola bo ljudska v pravem pomenu besede samo tedaj, ako se bodo ljudje domačega šolskega okoliša zavedali, da so dolžni žrtvovati nekaj časa tudi ureditvi šolskih prostorov in šolske stavbe. Učilnice, ki po več let niso pobeljene, šolske stavbe, ki s svojo zanemarjeno vnanjostjo niso v okras naši vasi, ne morejo zadovoljiti niti učiteljstva niti učencev. Mislim, da se ne motim, če trdim, da se ljudstvo naše prelepe Dolenjske in sončne Bele krajine še vse premalo zanima za lepotno ureditev naših šol in učilnic. Popolnoma napačno je mnenje nekaterih v staro miselnost usmerjenih ljudi, ki mislijo, da je vsa skrb za ureditev šolskih poslopij naložena krajevnemu ljudskemu odboru oziroma okrajnemu ljudskemu odboru. Brez sodelovanja staršev, ki pošiljajo svoje otroke v šolo, brez zanimanja množičnih organizacij za urejene šolske razmere, ne bo naša šola na vasi nikdar postala tisto, kar mi vsi želimo in pričakujemo, ako naj se tudi v tem pogledu približamo tradicijam drugih kulturnih narodov.
Zgrešena miselnost, da je sedaj, ko ni več krajevnih šolskih odborov, ki so pred vojno skrbeli za ureditev šolskih prostorov, šolskih stavb, in upravljali s šolskim premoženjem, vsa ta skrb naložena zgolj šolskim upraviteljem, je žal postala splošen pojav. Naše ljudstvo pa se mora zavedati, da je šolski upravitelj v prvi vrsti pedagoški vodja šole, tehnični vodja šole pa je ljudstvo, čigar last je šola. Kaj hočem s tem povedati? Naši ljudje po vaseh bi morali bolj kakor doslej skrbeti za odpravo vseh tehničnih pomanjkljivosti pri šolah. S prostovoljnim delom bi razni obrtniki lahko odpravili s pravilno porazdelitvijo in žrtvovanjem nekaj ur dela marsikaj, kar danes še ovira naše učiteljstvo za nemoten pouk.
Dolenjski list, 2. septembra 1950
