Vrnimo se nekaj let nazaj. Pred enajstimi leti, 1. junija 2002, je tedanji minister za evropske zadeve Igor Bavčar iz vlade stopil na čelo tedaj bogatega Istrabenza. Njegov prestop je naletel na odobravanje in razumevanje javnosti, ki je to razumela kot unovčevanje Bavčarjeve osamosvojiteljske dividende, pri čemer nikogar ni motilo, da ni imel niti dneva izkušenj iz vodenja večjih gospodarskih družb. To je samo najbolj plastičen primer, pravzaprav drama, ki se bo zapisala v spomin predvsem zaradi svojega tragičnega konca. Če nekoliko pomislimo, se bomo spomnili na številne primere, kjer so politiki in državni funkcionarji vse do leta 2008 vstopali v nadzorne svete in brez očitkov sedeli na obeh stolih ali pa prehajali med političnimi in gospodarskimi funkcijami. Več kot petnajst let je javnost, tudi strokovna, kazala neverjetno stopnjo razumevanja do kroženja in prepletanja med gospodarsko in politično elito.

Odnos javnosti do političnega upravljanja v podjetjih se je začel menjati šele z nastopom prve Janševe vlade. Ta je ob vehementni jakobinski retoriki obglavljala vodstva državnih podjetij kot predstavnike starega režima na tako netakten način, da se je javnost vendarle zavedela, da morda država vendarle ni nujno plen vladajoče stranke. Prelom v odnosu javnosti pa je predstavljala privatizacija Mercatorja v pisarni predsednika vlade, kar je dokončno diskreditiralo ustaljeni politični model upravljanja državne lastnine. Upravljanje državnega premoženja je nenadoma postalo prominentna politična tema. S tem, ko je javnost politično prilaščanje moralno obsodila, je bil storjen odločilni korak. Zato je ogorčenje ob izvolitvi Mišiča dobra novica.

Posledice institucionalne praznine

Eden od poglavitnih razlogov, da se politično mešetarjenje še kar nadaljuje, je odsotnost soglasja glede sprejemljivega modela upravljanja med vsemi udeleženci političnega procesa. V zadnjih treh letih smo namreč zamenjali kar tri modele upravljanja, kar je povzročilo in še povzroča popoln kaos.

Pod mentorstvom OECD je bila pred tremi leti ustanovljena agencija (AUKN), ki naj bi samostojno in neodvisno upravljala državna podjetja in s tem politiki vzela iz rok vse vzvode vmešavanja. Po enem letu delovanja je Janševa vlada vzpostavila etatistični model upravljanja. Vlada je vse kadrovske in poslovne odločitve prevzela nase ter s tem agencijo de facto ukinila. Slabo leto kasneje pa je bil sprejet zakon o državnem holdingu, ki naj bi državna podjetja upravljal kot svoje podrejene družbe. SDH bi moral biti povsem ločen od vlade, le v nadzornem svetu bi sedeli politiki. V treh letih smo torej preizkusili celoten spekter različnih modelov. Poti pa še ni konec, saj je predsednica vlade navrgla, da se zavzema za to, da bi državno lastnino predali v upravljanje tuji upravljavski družbi, kar bi bil že četrti model.

V tem viharju dobrih idej in slabih implementacij se je rodila institucionalna praznina, kjer nihče ne ve, kaj ga čaka jutri, zato danes hiti, da bi zagrabil ostanke živih podjetij, pa naj stane kar hoče. OECD, ki je Slovenijo ob vstopu videl kot državo, ki bi lahko s svojim zgledom pomagala urediti področje upravljanja v vseh državah jugovzhodne Evrope, je po kratkem navdušenju nad agencijo in daljšem ogorčenju nad tem, kar je sledilo, dvignil roke. Slovenija pač ni izkoristila te priložnosti, s tem pa se je njena vloga v tej regiji dolgoročno povsem izničila.

Ureditev upravljanja državnih podjetij v Sloveniji je v resnici precej preprosta. Vsaj v primerjavi s Francijo, kjer so velika državna podjetja ustanovljena vsako s svojim zakonom, ki določa vse od poslanstva do organov upravljanja ter razmerij med vlado in podjetji. V Sloveniji je večina državnih podjetij organiziranih kot gospodarska družba, kar pomeni, da zapadejo pod veljavno gospodarsko zakonodajo, ki striktno ločuje lastniško od upravljavske funkcije.

Razlog za ločitev lastnikov, ki svoje pravice uresničujejo zgolj na skupščini delničarjev, in podjetja, za katerega skrbi uprava pod nadzorom nadzornega sveta, je bil pojav razpršenega lastništva. Različni interesi lastnikov bi lahko družbo ohromili in ogrozili njen obstoj. Zato so države omejile vpliv lastnikov na podjetja. Kjer pa je država večinski lastnik, ni težav z razpršenostjo lastništva, zato je tudi povezava med lastnikom in podjetjem bistveno tesnejša.

Izkušnje Fincev, Švedov in Norvežanov kažejo, da ne glede na precejšnje razlike v njihovih institucionalnih rešitvah vsi modeli temeljijo na koordinaciji med državo in podjetjem v državni lasti. Ker je sistem upravljanja stabilen, so okrog njega stkana jasna pričakovanja javnosti, poslovne skupnosti in politike. Politika ne potrebuje posebnega omejevanja, saj je zanjo dovolj pritisk javnosti. Neformalno vam bodo Norvežani povedali, da se ministri celo izmikajo vprašanjem nadzornikov ali uprav, saj nočejo prevzeti odgovornosti za njihove poslovne odločitve. Hkrati pa uprave ne želijo svoje reputacije zapraviti s tem, da bi izigravale vlado. Kontrola ne prihaja s strani državnih institucij, temveč iz javnosti, ki neusmiljeno terja odgovornost za napake pri upravljanju državnih podjetij. Zato se politiki otepajo vpletanja v poslovne odločitve podjetja, saj lahko tako zahtevajo rezultate, ne da bi pri tem nosili tveganje za samo poslovanje podjetij.

Preprost model, ki je na dosegu roke

Namesto iskanja novih domislic bi morala slovenska politika umiriti korak in implementirati najpreprostejši model upravljanja, ki je med državami tudi najbolj razširjen. In sicer, z upravljanjem državnih podjetij naj se ukvarja oddelek na gospodarskem ministrstvu ali pa urad pod predsednikom vlade. Za tak model ne potrebujemo novega zakona. Potrebna pa je stabilnost rešitve, ki je mogoča le ob širšem političnem soglasju. Politiki se najbrž ne zavedajo, da iskanje vedno novih modelov ohromi upravljavski vrh podjetij in destabilizira njihovo poslovanje.

Ključni kontrolni mehanizem v tem modelu predstavlja javnost. Tako kot visoka stopnja tolerance do alkohola v družbi sovpada z visoko stopnjo alkoholizma, tako tudi visoka stopnja tolerance do politične samovolje le-to vzdržuje pri življenju. Konec političnega prilaščanja ne leži v idealnih institucionalnih formah, pač pa v ogorčenju javnosti, ki bo vsakršno politično prilaščanje kaznovala z odvzemom mandata in glasov na naslednjih volitvah. Javnost in visoki politični stroški za morebitne zlorabe so edini mehanizem, ki lahko upravljanje državne lastnine dolgoročno odpelje v smeri transparentnosti in predvsem odgovornosti.

Z ureditvijo upravljanja državnih podjetij se mudi, saj so posledice kaotičnega dogajanja bistveno resnejše, kot se zdi na prvi pogled. V očeh zunanjih opazovalcev so spori glede kadrovanja v državnih podjetjih simptom nezmožnosti slovenske politike, da se organizira za izhod iz krize. V očeh potencialnih parterjev in investitorjev pa to predstavlja dodatni vir negotovosti, ki jih odvrača. Posledice že čutimo v visokih stroških zadolževanja na mednarodnih trgih in nizkem obsegu tujih investicij. Tudi Bruselj je bistveno strožji do držav, ki se niso sposobne notranje organizirati, saj ne more računati, da bodo same poiskale sebi primerne rešitve.

Drugič, privatizacija v pogojih, ko v upravah in nadzornih svetih sedijo novinci ali predstavniki strankarskih kvot, je norost. Le dobro uigrane ekipe lahko parirajo investicijskim bankirjem, tako tistim na svoji kot onim na drugi strani pogajalske mize. Tudi najeti svetovalci znajo hitro prebrali potencial ekipe. In če jih ta ne zna voditi, bodo delali v prid transakcije in ne nujno v prid proračuna.

Tretji vidik zadeva človeški kapital. Z imenovanjem naključnih genijev na najpomembnejše položaje tako v državni administraciji kot v gospodarstvu država pošilja negativen signal vsem sposobnim kadrom. Če je mogoče po naključju pristati v vrhu države ali podjetja, potem šolanje in trdo delo ne štejeta, vsaj ne v tej državi. Eni bodo poiskali bližnjice, najboljši pa izhod.

Besen boj vladajočih strank za prevlado v podjetjih je močno načel kredibilnost slovenske države. Upamo lahko, da je ogorčen odziv javnost znanilec sprememb. Šele ko bo politično prilaščanje mimo univerzalnih meril meritokracije dosledno kaznovano tudi na volitvah, bo politika našla motiv, da se umakne iz državnih podjetij.