V življenju je pogosto tako, da zaradi napak drugih najbolj trpijo nedolžni. V javnosti so redko predstavljene zgodbe ljudi, ki v sodnih dvoranah tiho spremljajo razprave z zadnje klopi in včasih tudi po več let čakajo, kako se bo odločilo sodišče. »Nobena sodba tega sveta mi ne more vrniti ljubljenega sina, vendar bova z ženo čutila vsaj delno zadoščenje, če bosta obdolžena obsojena na primerno zaporno kazen,« je nekoč dejal Jože Volk, ki je pred enajstimi leti zaradi umora izgubil sina. Čeprav je gospod že ostarel, je leta in leta hodil na sodišče in spremljal obravnave. Sodni proces se je vlekel kot jara kača in ga izčrpaval. Ker je nekdo zaradi ušivih dvesto evrov pritisnil na sprožilec pištole in mu vzel sina edinca, se je njegovo življenje in življenje njegove žene spremenilo v moro.

Od tragične prometne nesreče v Velenju, v kateri sta umrla Dalibor Anić in njegovo dekle Petra Češek, je minilo že petnajst let. Ko sta se na motorju peljala skozi križišče, jima je policist s službeno marico zaprl pot. Zaradi hudih poškodb sta bila oba takoj mrtva. Tudi Dalibor, ki je bil takrat star 19 let, in Petra, ki je bila leto dni mlajša, sta bila edinca. Zaradi drobne napake, zaradi trenutka nepazljivosti se je življenje treh družin spremenilo v pekel. Ko je sedem let po tragediji celjsko višje sodišče obtoženega obsodilo na dve leti pogojne zaporne kazni, sva se z Daliborjevo mamo po naključju srečali na ulici. Bila je drobna, prikupna Srbkinja s svetlimi, na paž postriženimi lasmi. Čeprav se nisva dobro poznali, me je nepričakovano objela in rekla: »Z menoj je konec. Moje življenje ne bo nikoli več normalno. Ni prav, da so mu dali samo pogojno.« Lani je umrla. Njen mož, Daliborjev oče, jo je na družinskem vikendu v Srbiji s pištolo ustrelil v glavo.

Izjemno pretresljiva je tudi zgodba Cirile in Matjaža Suše iz Laškega, ki sta v dveh letih izgubila sina in hčer. Tjaž je imel štirinajst let, ko se je na kolesu vračal s treninga košarke. Ko je pred zdraviliščem na prehodu za pešce nameraval zapeljati čez cesto, ga je povozil voznik osebnega avta. Samo dve leti pozneje je v prometni nesreči kot sopotnica v avtu umrla tudi njegova osemnajstletna sestra Manja. Voznika, ki je povozil Tjaža, so pozneje na sodišču spoznali za nedolžnega, tisti, ki je zakrivil nesrečo, v kateri je umrla Manja, pa jo je odnesel s pogojno zaporno kaznijo. Cirila in Matjaž sta predlani v intervjuju za Dnevnik odkrito spregovorila o svoji boleči izkušnji in vlado javno pozvala, naj odgovorni pretehtajo njune predloge za boljšo prometno varnost. Želita si namreč, da se nobenim staršem ne bi zgodilo to, kar se je njima. Do danes od odgovornih za boljšo prometno varnost nista dobila niti odgovora. Verjetno so nanju pozabili.

Tako kot bodo ljudje sčasoma pozabili na usodo otrok obsojenega Celjana. Zagotovo je prav, da Uroš Ribič odgovarja za svoja dejanja, vendar bi bilo po drugi strani tudi prav, da otroci, ki so izgubili mamo, ne bi ostali še brez očeta. Težka odločitev bi zato vendarle morala biti sprejeta v korist otrok.