Problem imenovanja Gašparja Gašparja Mišiča torej ni v njegovi političnosti (ali »nepolitičnosti« katerega izmed drugih kandidatov oziroma »strokovnosti«, ki bi jo dobili z razpisom), ampak v politikantstvu, brez katerega ni bolj ali manj nobenega političnega imenovanja (in še marsičesa). A kot politično imenovanje ni značilno samo za državo (ali kvečjemu še za občine), je politikantstvo priročno orodje tudi za druge, hm, modno rečeno deležnike. V koprskem primeru, denimo, za sindikaliste oziroma predstavnike zaposlenih v nadzornem svetu.

Kajpak, sodelovanje delavcev pri upravljanju gospodarskih družb je v Sloveniji zagotovljeno z ustavo, soupravljalski zakon (uradno zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju, ZSDU) pa je prejšnji mesec praznoval za tukajšnje razmere častitljivo dvajseto obletnico (ob zgolj dveh novelah). Predstavniki zaposlenih so torej v vseh nadzornih svetih ali upravnih odborih (družb z enotirnim sistemom upravljanja) že kar nekaj časa. Njihove pravice in odgovornost so načeloma enake kot pravice in odgovornost drugih članov nadzornega sveta, recimo predstavnikov kapitala.

Vendar – ste morda slišali katerega izmed predstavnikov zaposlenih v nadzornih svetih Istrabenza, Pivovarne Laško, Viatorja &Vektorja, SCT, Primorja, Vegrada, Luke Koper, Intereurope (seznam lahko podaljšate po lastnem okusu), ki bi se oglasil, preden je bilo prepozno? Ali celo koga, ki je (protestno in častno) odstopil, četudi samo zato, ker mu uprava ni dala podatkov, do katerih ima pravico? Ali pa zato, ker je država »politično« nastavila predvidljivo in s prejšnjimi funkcijami dokazljivo nesposobnega predsednika uprave ali direktorja? (Okoli pol ducata takšnih v enem samem slabem desetletju zgolj v Slovenske železnice.)

Lažje se je spomniti upravljalcev državnega premoženja, ki so jih zaposleni, no, njihovi predstavniki, »odnesli na cesto« ali pa so jim vsaj zakoličili manevrski prostor s stavkami ali grožnjami z njimi, celo z referendumi. Če ne sami, pa v tej ali oni politično-interesni španoviji. Ravnanje luških sindikalistov, ki so svoje posamične in kratkoročne interese ustrezno zavarovali s podporo kandidatu dela politike (zelo verjetno ne le občinske), tako za Slovenijo ni nič neobičajnega. Tudi pidovski baroni in tajkuni, kmetje, direktorji bolnišnic in ravnatelji šol, državni uradniki z ambicijami, sindikalisti v HSE… so to počeli oziroma počnejo v škodo skupnega in dolgoročnega interesa.

Ker je Slovenija tisto, kar ostane, ko se posamični interesi bodisi pobijejo med seboj bodisi si razdelijo plen, ni nič nenavadnega, da je iz dneva v dan manjša. Da je nemogoče ali prekleto težko (in dolgotrajno) narediti trase za to ali ono cesto, elektrovod ali progo, da ni lokacij za odlagališče ali sežigalnico odpadkov, da imamo toliko občin, da nas jeseni zalije voda in imamo vsako poletje sušno katastrofo, da ne maramo tujega kapitala, da imamo fakultete in porodnišnice v vsaki vasi in da je, na koncu nepopolnega seznama, Slovenijo malodane na vseh ravneh javnega prekleto težko upravljati.

Sposobni in spodobni so to že zdavnaj spoznali, zato je navsezadnje vseeno, ali bo Gašpar Gašpar Mišič ostal ali ga bodo zamenjali s kom manj razvpitim in bolj zategnjenim iz kakšne druge naveze.