Je socialno podjetništvo ekonomska pogruntavščina ali narek časa, družbenih potreb?

V Italiji so sredi prejšnjega stoletja začele delovati socialne kooperative izključno zaradi potreb ljudi. Deinstitucionalizirali so psihiatrične bolnišnice, nekdanji pacienti so potrebovali podporo mentorjev, zdravnikov, okolice. Ustanavljali so zadruge, kooperative in začeli delati. Postali so družbeno koristni, zaslužili so si plačo, niso bili več izključno na ramenih države.

Tudi danes je socialno podjetništvo odziv na družbene probleme, zato je ta del definicije, ki govori o družbeni odgovornosti, bistven, in to je tudi prednost tega podjetništva v nasprotju z običajnim. V socialnem podjetju si lahko bolj odziven, prilagodljiv, vrednote te vrste podjetništva pa so lahko podlaga za rešitev vsesplošne gospodarske krize. Vse pa se na koncu ustavi pri problemu financiranja, če tisti, ki lahko investirajo, tega ne prepoznajo kot koristnega.

Gospodarstvo in sociala morata sodelovati. Treba je imeti podjetnike in treba je imeti ljudi, ki so bolj občutljivi za problematike ranljivih skupin ljudi ter jih ne zanima samo dobiček. Pri nas poznamo socialna podjetja tipa A in tipa B, pri čemer se zmotno razmišlja, da ne morejo poslovati z dobičkom. Z dobičkom tudi podjetje raste. Lahko si socialen in lahko si hkrati tudi podjeten.

Pri nas smo socialno podjetništvo neposrečeno prevedli, kar na trgu ustvarja precej zmede.

Socialno podjetništvo v prvi vrsti ni sociala, je podjetništvo, se pa oboje prepleta. Boljši prevod bi bil družbeno podjetništvo. Problem je naš pogled na takšno podjetništvo. Loteva se ga sociala, nevladni sektor, prepričan v svojo priložnost. Toda v tujini te vrste podjetništvo razumejo drugače. Investitorji vlagajo, ker je to dobro za njihov ugled, vlagajo v mlade podjetnike, v dobre ideje. Mlade entuziaste pa se uči, kako prepričati tiste, ki imajo denar in so družbeno odgovorni, da jim ga dajo. Pri nas so zametki takšnih spodbud v zasebnem finančnem skladu, Skladu 05, ki je namenjen financiranju in razvoju družbenega podjetništva in družbenih inovacij.

Skladu očitajo politično nekorektnost, Šentu pa, da je dobil največ podpore iz evropskih zagonskih sredstev.

O skladu ne morem govoriti, so pa od enajstih podprli tri Šentove projekte; v prvem krogu projekt na temo dostopnega turizma zavoda Premiki, na zadnjem, drugem razpisu pa socialno trgovino Sotro in Dobrovitin projekt geodetskih storitev, kjer je partner tudi naš zavod Šentprima. Šent je bil eden prvih pri nas, ki je razvijal ideje socialnega podjetništva, danes se lahko pohvali z osmimi podjetji, ki delujejo po teh principih.

Kaj vas moti pri dojemanju socialnega podjetništva pri nas?

O socialnem podjetništvu se zdaj govori kot o nečem zelo inovativnem. V Sloveniji imamo 140-letno zgodovino zadružništva, ki deluje po teh principih, lahko se pohvalimo z zgodnjo skrbjo za invalide, tradicija posebnih delavnic, programov za invalide in invalidskih podjetij je ravno tako zelo dolga. Vse to je že socialno, družbeno odgovorno početje. Zdaj pa okrog teh statusov zganjamo predvsem birokratski cirkus. Npr. zaposlitveni centri pri nas ne morejo pridobiti statusa socialnega podjetja, zato je na mestu vprašanje, kaj je potem socialno podjetje. Tisto, ki mu je uspelo pridobiti papirje, ali tisto, ki ravna po družbeno odgovornih vrednotah? Družbena problematika ni ulovljiva v neke definicije.

Zakaj se potem ne osredotočimo na krepitev zadružništva?

Zadruga je pravna oblika, v osnovi zelo poštena in nediskriminatorna, torej vsi odločamo, vsi imamo enak delež. Vse te vrednote lahko znotraj takšnih kooperativ tudi živiš. Pri nas zdaj te oblike oživljajo, predvsem na podeželju, nastajajo tudi stanovanjske zadruge, kar je dobro. Ne zdi pa se mi prav, da bi statusi ločevali, izključevali. S tem ko podeljujemo statuse ljudem, podjetjem in organizacijam, zgolj ločujemo in nikakor ne integriramo. Govoriti je treba o družbenem podjetništvu, družbeni ekonomiji ter o integraciji. Bistvo je v dajanju, v izmenjavi, sobivanju ter v vedenju, da lahko vsak nekaj prispeva. Če to znamo ceniti, na pravi način izkoristiti in pozicionirati v podjetju, je to formula uspeha.

Pravite, da je za invalide poskrbljeno. Je socialno podjetništvo priložnost za druge ranljive skupine?

Situacija je, kakršna je: je kriza, ranljivih skupin je čedalje več. Evropska komisija je pred kratkim celo dejala, da bo začela ukinjati pojem ranljivih skupin, ker smo tako ali tako že vsi pripadniki nekih ranljivih skupin. Podjetno odzivati se na družbene probleme pomeni recimo ustvarjati zelena delovna mesta, delati na ekoloških, energetskih projektih, reciklaži materialov, raznoraznih socialnih storitvah. Vrednota pri tem pa je, da skrbiš za svoje zaposlene in za lokalno skupnost, v kateri podjetje deluje. Pri nas pa socialno podjetništvo spodbujamo tako, da spet nekaj ločujemo. Zakaj podjetja že sama po sebi ne bi zaposlovala raznoliko, brez posebnih statusov, po pravih vrednotah? Gledamo globalno, pozabljamo pa na sosede, ki živijo ob nas.

Kaj je dolžna prispevati država?

Dobrim podjetnikom in idejam naj pomaga s subvencijami, da bodo lahko odprli kakovostna in trajna delovna mesta. Strukturirati in povezati bi morala zdravstvene in socialne službe, zaposlitvena rehabilitacija pa bi se morala osredotočiti na podporo in delo z delodajalci, pri čemer je potem končni rezultat res zaposlitev.

V kakšno podporo ste delodajalcem?

Ponavadi delodajalci nimajo znanj, kako se dela z ljudmi s posebnimi potrebami. Zato naša izobraževanja, svetovanja individualno prilagodimo njihovim potrebam. Pomembno je, da smo odzivni in da smo tam, ko to res potrebujejo. Enako velja za podporo težje zaposljivim.

Kako to, da nekatera invalidska podjetja skušajo spremeniti svoj status v socialna, če ugodnosti ni?

Invalidskih podjetij je okoli 160, socialnih doslej sedem. Zakonodaja zdaj omogoča registracijo, mislim pa, da je prisoten strah dvojnega financiranja. Invalidska podjetja imajo odstopljene prispevke za svoje zaposlene, prejemajo subvencije za plače, zaposlitveni centri prav tako, medtem ko socialno podjetje v finančnem smislu ne prinaša ničesar. V perspektivi naj bi bilo to drugače; poleg dobrega ugleda za podjetje bodo verjetno na voljo državni in evropski razpisi.

Koliko ta status zanima slovenske podjetnike?

V raziskavi v okviru projekta Agencija socialne ekonomije smo spraševali predstavnike nevladnega sektorja, javnega sektorja, gospodarstva in zainteresirane brezposelne posameznike, koliko sploh poznajo te vrste podjetništva, ali jih sploh zanima in če bi se česa lotili, kaj bi potrebovali in od koga. Izkazalo se je, da imajo premalo informacij, predvsem pa, da nihče na to ni gledal kot na pravo podjetništvo. Menijo, da gre za projekte, ki jih bo (nepovratno) financirala država, sploh posamezniki in nevladni sektor. Ni zavedanja, da je treba že v startu imeti dobro podjetniško idejo. Redki so doslej že izkoristili priložnost.

Julija je vlada sprejela strategijo socialnega podjetništva. Kaj je narobe z njo?

Strategija v dokončni obleki ni upoštevala pripomb nevladnega sektorja. Prav tako ni konkretna v ciljih, ukrepih in storitvah. Na področju izobraževanja niso razvidni javni razpisi, že zdaj pa je jasno, da bodo te projekte preložili na že obstoječe vstopne točke VEM. Ti bodo podajali znanja, ki jih morajo še osvojiti. Znanja, ki jih morda imamo že drugi.

Premalo je zavedanja, kako pomembna so znanja s področja ravnanja s človeškimi viri, posebej z ranljivimi skupinami. Mislijo, da so si izbrali najlažje skupine, recimo starejše od 50 let ali mlade diplomante, potem pa so šokirani. Zadnjič se je gospa, ki se je lotila socialnega podjetništva, zgrožena pritoževala, kakšno »štalo« ji delajo njeni zaposleni. Toda ne moreš razmišljati v smislu: »Super, ti mi boš prinesla subvencijo, ker te bom zaposlila, ampak kaj bomo pa naredili z vsemi tvojimi muhami?«

Bo v socialnih podjetjih več priložnosti za duševne bolnike?

Ta skupina že od nekdaj velja za najtežje zaposljivo skupino ljudi z najmanj perspektive. Vzroki so različni, od dejanske manjzmožnosti do ogromne stigme okoli duševnih bolezni. Mislim, da se z veljavo socialnega podjetništva zanje ni nič spremenilo. Lahko sicer rečemo, da so socialna podjetja bolj odprta za ranljive skupine, ampak opažam, da so v Sloveniji invalide izključila. Raje se ukvarjajo z drugimi ranljivimi skupinami, ker menijo, da so manj problematične.

Septembra bo nov razpis za koncesionarje zaposlitvene rehabilitacije, analiza za obdobje 2010–2013 pa govori, da ima kar 36 odstotkov ljudi, vključenih v rehabilitacijo, težave v duševnem zdravju. In ta številka nenehno raste. Zato tudi ministrstvo zahteva, da ima vsak koncesionar zaposlena vsaj dva strokovnjaka za te primere. Šentprima je specializirana za delo s temi ljudmi, a smo premajhni glede na potrebe in podporo, ki jo imamo. Skrb zbujajoče je, da se je brezposelnost v zadnjih treh letih povečala za 22 odstotkov, pri invalidih celo za 33 odstotkov.

Kako brezposelnost sicer vpliva na duševno zdravje ljudi?

Seveda vpliva, vse je začaran krog. V teh primerih sicer lahko govorimo o lažjih oblikah motenj, rekla bi jim situacijsko pogojene motnje, ker težave ponavadi izzvenijo, ko se spremenijo okoliščine, se nekdo recimo zaposli. Pomembno je preventivno prepoznavati stiske in pravočasno pomagati.