Sredi omenjene razprave je premierka izvedela za novo težavo: nadzorni svet je na čelo Luke Koper imenoval Gašparja Gašparja Mišiča. Ta težava je sicer na prvi pogled videti minorna, vendar pa do obisti razkriva nesprejemljivost kadrovanja v državno gospodarstvo po strankarskem načelu enega tebi, enega meni, ki ga – tako kot njene predhodnice – uveljavlja tudi sedanja koalicija in ki ga je tudi Bratuškova doslej tolerirala ter pri njem sodelovala. Ali, kot poudarja protikorupcijska komisija: primer Gašparja Gašparja Mišiča ni eksces, je simptom določenega stanja, v katerem je sistemska in politična korupcija ključno prispevala k moralnemu in gospodarskemu propadu Slovenije.

In zaradi takšnega stanja je bil Gašpar Gašpar Mišič lahko imenovan za prvega moža Luke Koper. Kljub številnim argumentom, zakaj za to mesto ni primeren in zakaj takšno politično kadrovanje ni sprejemljivo. In kljub številnim pozivom proti tej postavitvi. Proti Mišičevemu imenovanju se je z vso težo svojega položaja (resda pozno) opredelila tudi premierka Alenka Bratušek. In izgubila. Tu pa je njena dodatna težava. Ta poraz je namreč potrdil ravno to, kar je bila že doslej premierkina najšibkejša točka oziroma kar njeni politični nasprotniki najpogosteje izpostavljajo in ob čemer se njeni koalicijski partnerji najpogosteje naslajajo: pomanjkanje politične moči in avtoritete. Potrdil ali vsaj ohranil je namigovanja, da v merjenju moči z bivšim predsednikom PS Bratuškova praviloma potegne kratko. Zoran Janković sicer poudarja, da se v zgodbo z Mišičem ni vpletal. Tudi če bi to držalo, pa Bratuškove pri njenem tokratnem zavzemanju proti političnemu kadrovanju ni podprl, ni dal signala svojemu političnemu prijatelju koprskemu županu Borisu Popoviču, ni prispeval k rasti ali vsaj ohranjanju avtoritete Alenke Bratušek in podpore PS v javnosti.

Zoran Janković torej premierko in celotno PS še vedno drži v šahu. Kar pa sta mu pravzaprav tudi sami omogočili. Namesto da bi mu pred pol leta jasno sporočili, da je Bratuškova nova nesporna voditeljica stranke, in to formalizirali na takojšnjem kongresu, so dopustili, da pred oktobrskim kongresom še vedno ne vedo, ali se bo Janković odločil za kandidaturo in torej zrušil koalicijo ter uničil stranko. Še vedno trepetajo, da s kakšno potezo ne bi prispevali k takšni njegovi odločitvi, in napovedujejo izbiro novega predsednika s predkongresnim dopisnim glasovanjem, da ne bi do šoka prišlo na samem kongresu.

Bo pa morala premierka – ne glede na občutenja Zorana Jankovića – v repasažu zgodbe z Gašparjem Gašparjem Mišičem zmagati, sicer bo med koalicijskimi partnerji in v javnosti izgubila še preostanek avtoritete.