Zanimivo je, da zločin Deda Gecaja ni imel kakšnega socialnega vzvoda, bil je intimne narave. Ta človek je ubil hčerkinega učitelja, a ni čisto jasno, ali res zato, da bi jo zaščitil, ker naj bi imela z njim spolne odnose, ali zato da bi prikril, da jo je sam spolno zlorabljal; resnica ne bo nikoli znana, ker je pred dvema letoma v zaporu naredil samomor. Mene je bolj od samega zločina zanimalo to, kar je sprožil v švicarski družbi: zadnjih deset let je ta umor v medijih nenehno omenjan kot primer »kriminalitete« priseljencev iz bivše Jugoslavije, s tem pa je postal alibi za nenehno zaostrovanje zakonodaje proti »Ausländerjem«, tujcem. To zaostrovanje se stopnjuje iz leta v leto in tako zdaj v Švici obstajata dva različna pravna sistema: eden za Švicarje, drugi za »tujce«, tudi za tiste, ki živijo v Švici že dve ali celo tri generacije. To politično okolje je spodbudilo naš projekt in naše zavzemanje za več političnih pravic priseljencev.
Je eden izmed ciljev vaših umetniških projektov tudi spodbujanje povsem konkretnih političnih sprememb?Vsekakor. Ustvarjam umetniške projekte, organiziram akcije, režiram in snemam, a vedno z mislijo na politični učinek, četudi si glede teh učinkov ne delam utvar.
Vaš prvi projekt v okviru IIPM, Zadnji dnevi Ceausescujevih, se je skozi predstavo in film ukvarjal z nečim, kar smo vsi lahko gledali v živo, v televizijskem prenosu.Zadnji dnevi romunskega diktatorskega para so bili izredno skrbno posneti, ta material je kar klical po razmisleku, v njem je bila strašljiva mešanica brutalnosti in nekakšne srhljive pravljičnosti. Odzivi na moj projekt so bili seveda različni: eni so bili zadovoljni, da sem opozoril na kompleksnost romunske revolucije, predvsem pa na dejstvo, da so bili tisti, ki so sklenili ubiti Ceausescujeve, stari člani Komunistične stranke in njuni najožji sodelavci, ki so še danes na oblasti. Vprašanje, ki do danes ni dobilo odgovora, je torej, ali je šlo za revolucijo ali pa za državni udar in so jim torej revolucijo ukradli, kar je prevladujoče mnenje danes. Druge je zelo motilo, da sem zakonca »humaniziral« – zanimivo, to je najbolj zmotilo Ruse. Takoj po bukareški premieri pa je sin zakoncev Ceausescu vložil tožbo proti meni, toda proces sem dobil.
In kakšen cilj ste zasledovali pri uprizoritvi Breivikovega govora na sodišču?Želel sem pokazati, da ni nikakršna čudna zver, da ni nor, da je v svojem govoru izrazil to, kar misli in za kar na volitvah daje svoj glas osemdeset odstotkov Švicarjev, večina Nemcev in tako naprej. Ni čudno, da je zato v svojem govoru eksplicitno označil Švico kot »resnično demokratično državo«.
V Ljubljani se boste na Mladih levih nocoj in jutri predstavili s predstavo Sovražni radio – o radijski postaji, ki je v ruandski državljanski vojni odigrala skrajno hujskaško vlogo.To, kar sem poskušal pokazati v predstavi Sovražni radio, ki je nastajala sočasno kot Mesto sprememb, je »temni obraz demokracije«. Demokracije, ki je postala etnična, rasistična, nacionalistična. »Večina odloča« namreč na koncu pomeni: manjšino lahko zatremo, iztrebimo. Po predstavi o Ceausescujevih, ki je tematizirala 80. leta, je bila ta o Ruandi tematizacija 90. let in »demokracije« v tej državi. Ruandsko dogajanje je bilo precej podobno tistemu v bivši Jugoslaviji.
So razprave, ki jih sprožajo vaše predstave, del teh projektov?Vsekakor. Verjamem, da je gledališče javna umetnost: o njej je treba razpravljati, debate je treba spodbujati. Naše premiere v Bukarešti se je udeležil tudi general Stanculescu, ki je vodil proces in usmrtitev Elene in Nicolaeja Ceausescuja, a je v tistem času prestajal zaporno kazen zaradi zatrtja demonstracij v Temišvaru. Za ta dan so ga izpustili iz zapora in po predstavi je z igralci in gledalci razpravljal o tedanjih dogodkih. Potem so ga odpeljali nazaj v zapor.
Kako prenašate tudi zelo resne grožnje, ki ste jih deležni zaradi svojih projektov?Res sem prejel velike odmerke »sovražnega govora« po številnih projektih, parlament v St. Gallnu mi je po medijski kampanji izrekel prepoved dela, zmerjali so me ob projektu Breivik, predstavo so v eni nemški dvorani prepovedali in morali smo jo seliti v drugo. Zelo veliko nasilnih odzivov je bilo na pomladni moskovski premieri Moskovskega procesa, ki tematizira tamkajšnji skrajni nacionalizem in Pussy Riot. Film bo svojo premiero doživel na Berlinalu prihodnje leto, instalacija z enakim imenom pa je pravkar na turneji po Evropi in se bo naslednje leto vrnila v Rusijo. Glede na teme, ki jih obdelujem, pa so vsi ti napadi neizbežni; morda name delujejo tudi nekoliko katarzično.
Kakšno je za vas razmerje med dokumentarnim in estetskim?Gledališče je vedno estetsko, dokumentarnost je podlaga, a tisto, kar šteje, je »umetniška« ali »scenska resnica«: gledališče ni informacijsko sredstvo, ampak »produkcija navzočnosti«, ta pa je vedno kompleksna in nedokumentarna.
