Gorenje, Maribor in novinarji nas potiskajo v vlogo favorita

Gorenje in Maribor, ki ju štejem za naša najhujša tekmeca, sta se povlekla nazaj in nas potiskata v vlogo favorita. Tudi novinarji nas vidite kot številko ena, in čeprav jaz mislim drugače, od vloge favorita ne bežim in prevzemam odgovornost. Vem, da tudi Velenjčani in Mariborčani gojijo šampionske ambicije, a malce previdneje. Sebe ne potiskajo v ospredje, kakovostno pa so na celjski ravni, če ne mogoče celo igralsko za odtenek boljši. Ko sem prišel v klub, smo naredili štiriletni načrt. Prvi dve leti lahko ocenim kot dobri in morebiti smo cilje v tem obdobju celo nekoliko presegli. Želimo si, da se celjski klub vrne na položaj, na katerem je nekoč že bil in na katerem mora biti – na slovenski vrh.

Skupina je malce lažja kot v minuli sezoni, ko smo imeli tri vrhunske nasprotnike: Kiel, Veszprem in Atletico Madrid. Spet igramo z Madžari, znova smo dobili nemški klub, a Hrvati, Rusi in najverjetnejši kvalifikant Vojvodina niso na kakovostni ravni Atletica. Tihi cilj je vključitev v boj za tretje mesto v skupini, osnovni pa uvrstitev med štiri in napredovanje v osmino finala.

Vsaj na papirju je igralski kader za malenkost slabši kot v prejšnji sezoni. A smo kot posamezniki in kot ekipa za leto starejši in izkušenejši. To, kar mi počnemo, je zelo težka naloga: igralce, ki odidejo, nadomeščamo s fanti iz lastnega mladinskega pogona, sočasno pa moramo dosegati še dobre rezultate. Če se spomnite, sem prav jaz kot trener umaknil Španca Carlosa Prieta, ki je bil tujec in zelo drag, in dal priložnost domačemu mladincu. Lani smo dobili ponudbo za prihod Španca Alberta Aguirrezabalaga, ki je bil takrat desno krilo Trima. A tega nisem želel, ampak sem raje dal priložnost 15-letnemu Jancu. Kar zadeva igralski kader, sem zadovoljen z njim. Zavedam se možnosti in razmer, predvsem denarnih, za nakup igralcev. V Celju bi želel od Slovencev videti Aleksandra Špendeta, igralca Gorenja in enega najboljših mladincev v Sloveniji, ki pa je moral na posojo v Krko. Zanj v Velenju očitno ni prostora, v moji ekipi pa bi imel zelo pomembno vlogo.

Vsaj iz dveh bom skušal narediti vrhunska igralca. Čeprav nimata toliko izkušenj in rutine kot Toskić, to lahko nadomestita z mladostjo. Žabič je starejši in izkušenejši od Blagotinška, igralsko drzen in pozitivno nesramen, Blaž pa je prav tako velik talent.