Kalifornijski guru informacijske tehnologije (IT) je julija, ko smo se z njim pogovarjali, v Ljubljani obiskal podjetje Zemanta, ki ga je podprl kot vlagatelj. Rafer sicer Evropi ne posveča posebne pozornosti. Prepričan je, da je prihodnost že odšla drugam. Na svojem blogu je objavil zemljevid sveta z narisanim rdečim krogom okrog (jugo)vzhodne Azije, od Indije in Tajske, prek Kitajske do Japonske. Spodaj je pripisal kratek komentar: »Znotraj tega kroga živi več ljudi kot zunaj njega.«

Gospod Rafer, ko koga pokličemo po pametnem telefonu, ga ne vprašamo, kako je, ampak kje je. Je to »geografsko« vprašanje, ki je sicer klasično za mobilno telefonijo, še vedno tako pomembno, ko pa je naš sogovornik predvsem tam, kjer je njegov pametni telefon? Tam je njegova pisarna, tam so njegovi dokumenti, slike, videi, osebni arhiv, pravzaprav vse njegovo življenje.

Res je, po navadi sogovornika vprašamo, kje je, a po moji izkušnji je to dobro vprašati predvsem zato, da vemo, ali je pravi čas za pogovor.

Čas?

Tako je. Ne vemo namreč, koliko je ura tam, kamor ga kličemo. Ne želimo ga zmotiti pri večerji.

Doma ste v San Franciscu, vaša pozornost pa je usmerjena povsem drugam, v Azijo, Indijo, na Kitajsko in Japonsko. Ker se ukvarjate z razvijanjem mobilnih zemljevidov, opozarjate, da od sedmih milijard ljudi šest milijard ni še nikoli uporabljalo zemljevida...

Šest milijard jih nikoli sploh ni videlo zemljevida! Prav zato se moram vrniti h kontekstu, ki ste ga zastavili v prvem vprašanju: sistem smo namreč zastavili nekoliko drugače od klasičnih zemljevidov.

Vsakemu se lahko zgodi, da si želi najti restavracijo, a ne pozna mesta in ne ve, kje je restavracija. Vendar sposobnost branja zemljevidov ni tako zelo razširjena, kot bi si morda mislili. Še v Evropi in v ZDA zna pravilno brati zemljevid komaj tretjina ljudi. Po svetu pa manj kot desetina. Boštjan (Špetič, op. p.), ki dela tu, na Zemanti, mi ni verjel in je mislil, da sem zmešan. Dokler ni nedavno obiskal Brazilije. Tam je ugotovil da, o, moj bog, nihče ne zna brati zemljevida! Ljudem je kazal zemljevid, a so se mu smejali. Pač še nikoli niso videli načrta svojega mesta.

Meni se je nekaj podobnega zgodilo leta 2006 v Indiji. Tedaj sem se zavedel, da moramo nekaj storiti.

Izhajam iz prepričanja, da so klasični zemljevidi, ki so narisani iz ptičje perspektive, najbolj primerni za ptice. Človek je prilagojen na razmišljanje o tem, kar vidi, in ne o tem, kar si predstavljamo, da bi videli od zgoraj.

Zato pridno razvijamo sistem, ki ga imenujemo »navigacija s pomočjo lokalnih znamenitosti« (landmark navigation, op. p.). Navodila se glasijo denimo »zavij levo pri kavarni« ali »zavij desno pri pralnici« ter »pelji mimo pekarne«. To je tako, kot bi koga ustavili na ulici in bi vam razložil pot na svoj način. Ljudje vam pač ne razlagajo poti, kot da bi leteli nad mestom.

Poslej vam očitno ne bodo več ničesar razlagali, saj bo razlago prevzela naprava v vaših rokah. Bo popotniku potem manjkala človeška interakcija z lokalnim okoljem?

Vedeti morate, da je ustavljanje ljudi na križiščih in spraševanje za smer mnogo težja naloga v Indiji ali Indoneziji... Pravzaprav povsod, razen pri nas. Nekaj časa sem preživel v Džakarti in tam je na ulicah na milijone motociklov. Precej nepredstavljivo je, da bi motorista poleg sebe kaj vprašali in pri tem upali, da je nekoliko bolj lokalno poučen, kot ste sami.

To je pač naša prihodnost. Trudimo se, da bi vam na poti naprava vendarle ponudila dovolj zanimivosti, ki bodo pritegnile vašo pozornost ne glede na to, kam ste namenjeni. Ljudje si zagotovo želijo, da jih kaj zmoti. Tako boste ob poti deležni povsem ustrezne količine medčloveške interakcije, le da bo vse skupaj dobro premišljeno. Vsa srečanja z lokalnim okoljem, ki niso smiselna, pa bodo res odpadla.

Je po vašem mnenju razmišljanje o tem, kako je tehnologija posegla v naše medčloveške odnose, nesmiselno, ker tako ali tako ni več poti nazaj?

Ne pomaga, če se borimo proti spremembam. Zelo konstruktivno pa je razmišljati o tem, kako nam lahko tehnologija ponudi izboljšano verzijo tega, kar smo imeli doslej. Spomnimo se časov, ko je bilo ustavljanje ljudi na poti, da bi jih vprašali za smer, lahko neprijetno, dolgočasno ali celo nevarno. Ni razloga, da se ne bi temu izognili.

Kljub temu pa je s sociološkega vidika zanimiva sprememba v odnosih med ljudmi. Naprave, ki jih držimo v rokah, so vse bolj osrednji objekt, skozi katerega se pogovarjamo. Manj se pogovarjamo iz oči v oči, več pa skozi zaslone.

Res je, mladi denimo pošiljajo sporočila vrstnikom na telefon, četudi morda stojijo drug zraven drugega.

Sam sicer mislim, da je format pametnega telefona zgolj začasen. Tako kot je bil začasen namizni računalnik. Obenem tudi ne mislim, da bodo kot naslednja naprava uspela Googlova očala Google Glass. Vendar se bo v naslednjih desetih do petnajstih letih gotovo zgodilo nekaj takšnega.

Torej ne bomo več ves čas vrteli česa po rokah? Bodo naše roke spet proste?

To bi se lahko zgodilo. Spet si bomo gledali iz oči v oči – v resničnosti in virtualno obenem. Veliko programov, s katerimi komuniciramo, je še nedodelanih. Pozornost denimo velja posvetiti zelo uspešnemu japonsko-korejskemu podjetju Line (njihov program je podoben Facebooku za mobilnike, vendar je enostavnejši, op. p.), ki se v zadnjem času zelo trudi prodreti na indijski trg. Videl sem njihovo televizijsko reklamo, sicer v hindujskem jeziku, ki ga ne razumem, a slika je zelo sporočilna: skupina skupaj stoječih fantov si nekaj dopisuje in to jih zabava bolj, kot če bi se samo pogovarjali. Seveda pa se tudi pogovarjajo.

Komunikacija torej niso samo tiste štiri besede, ki ti jih povem, in tudi ne samo tisto, kar ti natipkam. Če slika pove več kot tisoč besed, je naša komunikacija s tem obogatena, tudi če pri tem izgubljamo stik z očmi sogovornika.

Našo izkušnjo zadnjih nekaj let je mogoče opisati zgolj s štirimi besedami: Android, iPhone, Facebook in Twitter. Prepričan pa sem, da se bo v naslednjih nekaj letih to spremenilo. Pojavile se bodo nove oblike komuniciranja. Eno takšnih ponuja podjetje Kakao (iz Južne Koreje, op. p.), v ZDA je uspešen sistem pošiljanja sporočil Kik, Facebook pa je predstavil novo aplikacijo Home, ki prikazuje sporočila prijateljev neposredno na omizju telefona. Vse to nadomešča pošiljanje kratkih sporočil. Facebook in Twitter se bosta gotovo potegovala v tem segmentu, Google pa bo imel težave, ker ni del tega dogajanja. In Yahoo... Iskreno povedano, ne vem, kaj bo z njim.

Na tem področju bo torej potekal veliki boj, ki bo v času mojega življenja obrnil veliko milijard dolarjev. To pa je le majhen del celotnega IT-sektorja.

Smo lahko prepričani, da ne bodo novih tehnologij, ki jih napovedujete, še lažje zlorabile organizacije, ki nimajo poštenih namenov? Denimo ameriška vohunska agencija NSA s programom Prism?

Osebno imam velikokrat vpogled v osnutke programske opreme, preden ta dokončno postane izdelek, ki gre na trg. V San Franciscu se s tem poslom ukvarjam od leta 1992. Lahko vam zagotovim, da veliko programov v resnici presega mentaliteto programa Prism. Na telefonu že danes ni težko zaščititi vsebin, ki jih želite zaščititi. Mogoče jih je šifrirati in potem dešifrirati pri naslovniku, vmes pa ne. Prepričan sem, da bo v roku dveh ali treh let vsa naša individualna komunikacija ustrezno šifrirana, torej varna. Vzniknili bodo novi, varni ponudniki komuniciranja, ki bodo ljudi privabili k sebi.

Bo mogoče v svetovnem merilu vzpostaviti delujoč varen sistem komuniciranja, če v različnih delih sveta »zasebnost« in »varnost« merijo z različnimi vatli in ju različno razumejo?

Oh, seveda! Ameriški standardi zasebnosti in svobode govora so bili za druge prebivalce sveta resda vedno nekoliko nenavadni. A ogorčenje nad tem, da vam kdo z drugega konca sveta ukrade podatke, je precej univerzalna zadeva. To bi vsakogar motilo.

Kakšen potencial vidite v Sloveniji, v idejah slovenskih IT-podjetij? Zakaj podpirate Zemanto?

Zaradi ljudi. V povezavi sem bil že z njihovimi prvotnimi angelskimi vlagatelji, fante z Zemante pa sem spoznal, ko so se preselili v London (leta 2007, op. p.). Boštjan Špetič in Andraž Tori (ustanovitelja podjetja, op. p.) me navdušujeta, navdušuje pa me tudi nekaj ljudi v Bukarešti, nekaj ljudi v vietnamskem Hanoju... Nisem posebno nor na Slovenijo, haha.

Torej tu ne iščete novih potencialov?

Če bi kdo prišel do mene, bi mu seveda prisluhnil, sicer pa ne. Evropa na splošno ni v središču moje pozornosti. Aktivno se zanimam za jugovzhodno Azijo. Morda bo to zvenelo nenavadno, a razlog sta moja tri leta stara dvojčka: ko bosta stara trideset let, ne Evropi ne Ameriki morda ne bo šlo preveč dobro. Zato gradim mrežo povezav v delu sveta, za katerega verjamem, da bo v dobrem zdravstvenem stanju in bo imel pomembno vlogo v svetu.

ljudje