Dnevnikova izvidnica: V deželi buč in bograča (video)

Na ranč namesto v hotel

Načrtovanje poti je našemu izvidniku vzelo precej več časa, kot je sprav načrtoval. Čeprav družina najraje potuje z vlakom, so se zaradi deklice tokrat morali nekoliko prilagoditi. »Žal direktne povezave do Lendave ni. Avtobus za našo živahno deklico ne pride v poštev. Na koncu se je odločitev, da se v Lendavo odpravimo z osebnim vozilom, izkazala za najboljšo. Do naše izvidniške točke smo se pripeljali po avtocesti zelo hitro.« Seveda pa je bil načrt poti le prvi korak, ki ga je Filipe pred petkom, ko se je družina odpravila na pot, naredil. Iskanje prenočišča je bilo precej težje, kot si je mislil. Na spletni strani lendavske občine mu žal ni uspelo najti nobene uporabne informacije. Sploh ker so te le v slovenskem jeziku. »Mi je pa po vztrajnem brskanju po spletu uspelo najti neki članek, kjer je bila navedena vsa ponudba Lendave, tudi s prenočišči,« je povedal Filipe. Ker sta Ines in Filipe do zdaj že veliko prepotovala, na potovanjih pa predvsem iskala stike z ljudmi, nastanitev v hotelu ni bila njuna primarna izbira. »Ines je predlagala, da bi si poiskali nastanitev na eni od kmetij,« je povedal Filipe in dodal: »Navsezadnje je Lendava znana po ravnicah in številnih obdelovalnih površinah – bučah in bograču, kot je v šali Ines ves čas poudarjala.« Ravno zahvaljujoč omenjenemu prispevku je Filipe našel dve kmetiji, ki sta ponujali tudi nastanitev s polpenzionom. »Na prvo številko se mi je oglasila dama, ki je odlično govorila angleško, ponudba – vsaj po na spletu objavljenih fotografijah – pa je bila za naše potrebe celo nekoliko preveč moderna,« je povedal Filipe in razložil, da sta se na koncu raje odločila za nastanitev na ranču v Gaberju, kjer je bilo precej bolj domače. »Gospodinja res da ni odlično govorila angleško, z nekaj besedami še v nemškem jeziku pa sva se na koncu po telefonu vse dogovorila,« je povedal naš izvidnik.

 Čeprav se je družina želela v Lendavo odpraviti že v zgodnjih dopoldanskih urah, so v petek iz Ljubljane odšli šele pozno popoldne. »Ko smo prišli do ranča, nas je gospodinja toplo sprejela in nam na hitro pripravila večerjo. Domače bučke, domač krompir in paradižnik ter piščanec,« je v smehu povedal Filipe in priznal, da je šla večerja vsem v slast. Tudi mali Kalei Zoe, ki je ob prihodu hitela raziskovat okolico ranča. Ta je mali raziskovalki ponujal kup dogodivščin: v bližini hiše je bilo umetno jezero, za ograjo pa so se pasle divje svinje in srnjad. Ker je bilo dneva hitro konec, so izvidniki dan hitro zaključili v svoji čisti in lepo urejeni sobi ter se pripravili za naslednji dan, ko jih je čakala izvidnica Lendave.

V polnem TIC našli čas za izvidnika

Jutro pa žal ni bilo naklonjeno našim popotnikom. Dež in precej nizke temperature so slabo razpoloženje krojile le nekaj minut, saj so bili odločeni, da jim vreme ne bo pokvarilo izleta. Za dež primerno oblečeni so se odpravili v Lendavo, kjer pa so naleteli na prav živahno dogajanje. Minuli konec tedna je namreč v Lendavi potekalo mednarodno tekmovanje v kuhanju bograča Bogračfest 2013. Še preden pa so se izvidniki prepustili dogajanju na glavni ulici mesta, je Filipe skušal poiskati TIC Lendava. »Priznam, da sem pri iskanju TIC imel veliko srečo, da sem za pomoč vprašal enega najbolj iskanih mož v Lendavi ta dan,« je povedal Filipe. Ker ga je pot najprej pripeljala do urada, ki se je izkazal za pisarno omenjenega festivala, je pred njim naletel na samega direktorja festivala, ki ga je kar osebno pospremil do TIC. »Ker so ga vsi ljudje prijazno pozdravljali in nagovarjali, sem najprej pomislil, da mi družbo dela sam lendavski župan. Seveda je mojo opazko sprejel s smehom in mi razložil, v kakšni vlogi je danes in mi tako iz prve roke predstavil pomen samega festivala in nekaj o njegovi zgodovini,« je razložil Filipe in priznal, da ga za kaj več niti ni želel motiti, saj je bilo očitno, da ima gospod ogromno dela. Je pa zato bilo v TIC zelo živahno. »Nekaj deset ljudi, med njimi kar precej tujcev, se je gnetlo pred pultom in iskalo potrebne informacije. Ko sem prišel na vrsto in prijaznemu uslužbencu razložil, da tukaj nisem le zaradi festivala in da bi si rad ogledal še kaj več, ter da mi družbo dela tudi družina z majhnim otrokom, si je kljub gneči vzel skoraj pol ure časa in mi predstavil vse, kar Lendava in okolica ponujata,« je povedal Filipe in dodal, da mu je zelo žal, da si skoraj nič od tega niso mogli ogledati, saj vreme tega ni dopuščalo. »Lahko bi se odpravili na ogled vinske ceste, kjer ponujajo tudi jahanje konjev in pokušino domačih vin in hrane. To bi si res oba z Ines želela, vendar ko smo skupaj, najraje počnemo tisto, kar veseli najino hčer.«

Poizkusil kar šest krožnikov bograča

Tako pa se je mlada družinica podala na ulico in se prepustila pestremu dogajanju. Sprehodili so se tudi do kulturnega doma v Lendavi in medtem, ko sta si dekleti ogledali simpatično lutkovno predstavo, se je Filipe sprehodil po likovni razstavi v hramu kulture in se podal med ljudi na cesto. »Zelo rad sem med ljudmi, se z njimi spoznavam in pogovarjam. Vsekakor sem bil prijetno presenečen nad njihovo odprtostjo in dobro voljo. Kdo ve, morda so taki že po naravi ali pa so svoje naredili festival in odlična hrana ter pijača, ki so jo stregli,« je povedal naš sogovornik in dodal, da je bil presenečen, ker mu domačini niso dovolili, da bi si sam plačal krožnik bograča, ki so mu ga dali pokusiti. »Prav zanimivo je bilo prisluhniti vsakemu kuharju posebej, ki je z mano delil zmagovalni recept za jed iz krompirja, več vrst mesa, obveznega vina, zelenjave in začimb,« je povedal Filipe in dodal, da se je našel tudi otroški bograč brez močnih začimb za hčerko, ki ga je posebej za otroke pripravil vrtec Lendava. Lačna pa se iz Lendave ni vrnila niti Ines, ki je vegetarijanka. Je pa Filipe spraševal naokoli, ali bi se dalo dobiti bograč brez mesa. »Kuharji so se iz srca nasmejali in mi odgovorili, da morda pa kdo res kuha zelenjavno juho, a če notri ni mesa, se ji nikakor ne more reči bograč. Kuharji so nam povedali, da je bograč poseben zato, ker se v njem kuhajo vsaj tri vrste mesa.« V slast pa je izvidnikom šla tudi gibanica, a le manjši košček, saj je naš izvidnik, kot pravi preizkuševalec, preveril kar šest različnih bogračev. S polnimi želodci se je družinica sprehodila še po starem mestnem jedru, si ogledali sinagogo in judovsko pokopališče, tako mesto kot ljudje pa so na njih pustili močan pečat in kljub močni želji, da bi si ogledali še kaj, jih je slabo vreme prisililo, da se vrnejo v Ljubljano in pustijo še neodkrite bisere za kateri drugi čas. Saj, kot pravi Filipe, razlogov, da se vrnejo v Lendavo, je še veliko. Navsezadnje narava ponuja dovolj, le izkoristiti jo je treba in, kot je zapisal domačin Miško Kranjc: »Ti pa, popotnik, ki prideš v to našo pokrajino..., si vzemi nekaj časa, da se ozreš tudi po tisti lepoti, ki je potrebna za dušno pašo, ki se je ohranila v starodavnosti fresk..., kjer boš povsod odkril kakšno drobnarijo, kos lepote, ki pojde s teboj na daljno pot.«