Poznoromantični skladatelj nemškega rodu Richard Wagner (1813–1883) je revolucionarno posegel v glasbeno gledališče oziroma v opero kot umetniško zvrst ter do temeljev pretresel tudi gledališko in odrsko umetnost. Napisal je trinajst oper, ki jim je od Lohengrina naprej rekel glasbene drame. Prvih treh niti ni razumel kot opere in ni želel, da se jih uprizarja, medtem ko je za preostale pisal cele uprizoritvene in filozofske ekspertize, hkrati pa navajal natančne napotke, kako naj se jih uprizarja. Bil je skladatelj, bil pa je tudi odličen pisec, pesnik, vse librete k svojim operam je spisal sam. Pravijo, da je naprej napisal libreto, šele potem se je lotil komponiranja.

Pred Prstanom v Sloveniji

Zgodovina uprizarjanj Wagnerjevih oper, ki so še danes pod mikroskopskimi analizami zagrizenih wagnerjancev, kaže, koliko so postavitve ohranjale in spoštovale Wagnerjevo izročilo in simboliko; nekatere seveda bolj, druge, predvsem sodobne, manj. Nibelungov prstan je zgodba o moči, pohlepu in prevladi, hkrati pa je prerez zgodovine človeštva. Konteksti so lahko zelo univerzalni, hkrati pa so toliko zapleteni, da se režiserji radi spotaknejo v podajanju in interpretaciji Wagnerjevih idej. Režija letos ni uspela niti v Bayreuthu, na znamenitem festivalu Wagnerjevih del: kontroverzni nemški režiser Frank Castorf je bil izžvižgan. Celotno tetralogijo so tokrat v Bayreuthu postavili šestnajstič – načeloma jo vsakih sedem let postavijo na novo, prvič je bilo to leta 1876.

Ruski umetniki iz Mariinskega gledališča prihajajo k nam z bolj tradicionalno postavitvijo, poročajo tisti, ki so že videli njihov zadnji Ring. Če sta se postavitvi Ringa v Bayreuthu, meki uprizarjanja Wagnerjevih oper, v zadnjih letih odpovedala dva slovita filmska režiserja Wim Wenders in Lars von Trier, ker se jima je zdel to preveč kompleksen zalogaj, je bilo pričakovati, da bo tudi Valerij Gergijev, veliki umetnik in vodja te gledališke hiše, zelo izbirčen pri izbiri režiserja. A nekako ni imel srečne roke. Že v startu se je zamenjalo več režiserjev, tik pred zdajci pa se je Gergijev nato odločil za komaj 24-letnega Aleksandra Zeldina, Britanca rusko-avstralskega rodu. Postavitev so v teh mesecih videli že dvakrat v Veliki Britaniji ter na Japonskem in v Metropolitanski operi v New Yorku, in kritiki nad režijo niso preveč navdušeni. V glasbenem smislu predstavi ne oporekajo.

Ruskemu scenografu Georgeu Tispinu se je vse skupaj menda bolje posrečilo. Prepletel je starogermanske in staroislandske mite z rusko in osetijsko kulturo, tako rekoč ustvaril nove mite, mitološkost same pripovedi pa je posodobil z visokotehnološkimi elementi. Ob tem je Gergijev poudaril, da so se Wagnerja lotili v duhu brezčasja.

Wagnerjeva celostna umetnina

V čem je bil Wagner drugačen od drugih opernih skladateljev? Sredi 19. stoletja je strukturo romantične opere radikalno spremenil, v bistvu je nadaljeval Gluckovo reformo opere, ki je šla v smer simfonizacije opernega orkestra. Wagner je skozi te ideje lahko še jasneje razčlenil svojo glasbeno dramo. Poimenoval jo je celostna umetnina oziroma Gesamtkunstwerk. To je pomenilo, da glasba ne prednjači pred katero koli drugo umetniško zvrstjo, temveč je enako pomembna, kot so beseda (književnost, poezija), gibanje (režija) in podoba (scenografija, kostumografija) – in tako se umetniške prvine združijo v celoto. Wagner je rekel, da celostna umetnina ne more biti samovoljno dejanje posameznika, temveč je skupno delo ljudi za prihodnost.

In Ring je nedvomno najpopolnejša transformacija njegovih idej, s presledki ga je ustvarjal kar 26 let. Bil je zelo natančen pri razčlenitvi postavitev; vse vloge je znal odigrati sam, natančno režijsko je vodil svoje odrske junake, zamislil si je sceno, barve kostumov, svetlobo, svoja dela pa je pogosto tudi sam dirigiral. Še slavni režiser francoskega rodu Patrice Chéreau, ki je v Bayreuthu leta 1976 skupaj z dirigentom Pierrom Boulezom postavil najbolj odmeven Ring doslej, je dejal, da so Wagnerjeve opere v prvi vrsti gledališke predstave. Pravijo, da je Wagner v bistvu predhodnik filma, ki ga danes prav tako razumemo kot celostno umetnino. Njegova glasba je menda podstat kar trem četrtinam filmov, najbolj poznana motiva sta poročna koračnica iz Lohengrina in ježa valkir iz Valkire.

Za njegovo glasbo niso značilne tipične operne arije, ki hitro sedejo v uho, temveč tako imenovani lajtmotivi, vodilni motivi, ki pa niso povsem njegova iznajdba, saj je bila takrat že znana Berliozova idée fixe. Z njimi Wagner označuje operne osebe, razmerja, predmete, kot so meč, prstan, zlato, ali povsem abstraktne pojme, kot so vera, usoda, prekletstvo. V celotnem Nibelungovem prstanu je okoli 130 lajtmotivov, ki se prepletajo in glasbeno preobražajo, s tem pa tvorijo »neskončno melodijo«, ki je bistvo njegove drame. Vpeljal je tudi novosti v orkestrsko govorico, jo razširil v 120-članski korpus, aktualiziral harmonski jezik ter izpopolnil celo nekatere inštrumente, recimo tube in harfe. Le poustvarjalci vedo, kako zapletena je njegova glasbena in vokalna struktura.

Večplastna vsebina Prstana

Navada je, da se Ring izvaja v štirih večerih in v naslednjem vrstnem redu, čeprav ga Wagner ni posebej zapovedal: na tako imenovanem predvečeru je to Rensko zlato, na prvem večeru Valkira, na drugem večeru Siegfried ter na tretjem, zaključnem, Somrak bogov. Zgodba se začne v svobodnem svetu, kjer se vrhovni bog Wotan, utrujen od ljubezenskih osvajanj, odloči za popolno oblast nad svetom ljudi in bogov. Pije iz studenca znanja, iz pradrevesa življenja si izdela kopje, na katerega vreže svoje zakone (rune), s tem pa sproži neustavljivi propad. Zaplete se, ko član Nibelungov, Alberich, ukrade zaklad, simbol čistosti, ki ga čuvajo tri renske deklice. Tisti, ki se ga bo polastil in se odpovedal ljubezni, lahko iz njega skuje prstan, s katerim bo zavladal svetu. Pritlikavec Alberich, ki mu ljubezen ni naklonjena, prestopi to mejo, si skuje prstan in čarobno mrežasto čepico nevidnico, s katero lahko spreminja fizično podobo, nato pa si podjarmi lastni rod Nibelungov. S prstanom se pričnejo prepiri in pohlep, uboji in prekletstvo – in tu se zgodba pravzaprav šele začne.

V Ringu nastopa 34 oseb in precej težko je razvozlati njihove medsebojne družinske vezi in psihološke odnose. Pripoved navsezadnje traja 16 ur, Wagner pa jo večkrat pripoveduje retrospektivno. Priča smo osmim umorom, enemu samomoru, v končnem požaru pa umrejo tudi vsi bogovi. Izvor vseh peripetij v Ringu je napaka bogov, ko se bog Wotan ujame v lastno mrežo spletk in nima več nadzora nad situacijo, Erda pa mu prerokuje somrak bogov. Odločilni trenutek Ringa je v 2. dejanju Valkire, ko Wotan izjavi Brunhildi, da si želi le konca. Wotan se zave izvorne napake in odgovornosti. Ring kot alegorija človeštva sicer ni pretirano filozofsko naravnan, bolj gre za temačno soočenje dveh klanov, katerih predstavnika sta Wotan in Alberich; gre za zgodbo o samodestrukciji.

Wagnerjeva simbolizem in filozofija

Wagner je nekoč zapisal, da je Ring simbol revolucije, uničenje starega pokvarjenega reda, v katerem eni stradajo, drugi pa bogatijo. Katarza je dosežena v sklepnem dejanju Ringa, v Somraku bogov, ko vsi bogovi umrejo in se v požaru vase zruši njihovo domovanje Valhala. Na pogorišču vznikne nov, boljši svet, ljudje so osvobojeni suženjstva.

V oporo so mu bili grško-antični miti, še bolj staronordijski in srednjeveški germanski, ki jih je uspel genialno razstaviti, preplesti in združiti na novo. Ravno interpretacija »novega« naj bi ohranjala Ring aktualen in režiserjem v izziv še danes. Ring je v glasbeni zgodovini pravzaprav edini pravi poizkus mitološke razlage nastanka in razvoja vesolja ter človeštva. Velikani so leni intelektualci, ki hlepijo po bogastvu, škratje so oblastiželjni pohlepneži, bogovi so intelektualci, ki si prizadevajo za red na vrtiljaku življenja.

Wagnerjeva filozofija je bila pod več vplivi. V času propada revolucije evropskih narodov 1848–1849 je odkril sebi sorodnega misleca v Feuerbachu, poznejšo idejo o osvoboditvi človeka je povzel po Schopenhauerju, njegovi operni »superheroji« pa imajo skupne poteze s poznejšim rojstvom Nietzschejevega »nadčloveka«. Wagnerjev operni junak je svobodnejši od boga (iz Brunhildine velike ljubezni in žrtve vznikne svet brez zla). Zaključek Ringa oziroma Somrak bogov tako lahko razumemo kot revolucijo sodobnega človeka, kot vizionarsko slutnjo osvoboditve človeka 20. stoletja.

Wagner je bil glasbeni genij in vendarle tudi napreden mislec, zato bi ga bilo preveč poenostavljeno označevati za predhodnika naci(onal)ističnih idej, navkljub hitlerjanski senci, ki se vleče nad njegovo rodbino. Res pa ni še povsem odgovorjeno, koliko »antisemitskega« se je vendarle znašlo znotraj njegovih sicer nespornih umetnin.