»Po menjavi kluba in trenerja sem treniral kot nor. Prvo plačilo za trud sem že dobil z zmago v Hakubi, ki je nisem pričakoval niti v sanjah. Zmaga na Japonskem ima še dodatno težo, ker sem imel v obeh serijah med vsemi najslabše razmere v zraku. Delitev prvega mesta je bila še lepša, ker je bila ob meni takšna skakalna legenda, kot je Noriaki Kasai, ki dokazuje, da si celo pri 42 letih še vedno lahko ob boku najboljšim. Čeprav je bila konkurenca okrnjena, je bilo za zmago še vedno treba pokazati toliko kot na tekmi z vsemi najboljšimi. V Hakubi sta bili tekmi, kjer je bilo nekoliko lažje priti med prvih petnajst, za preboj na stopničke pa je bilo treba pokazati vse, česar si sposoben,« je po prespani noči po dolgem poletu z Japonske strnil vtise Jernej Damjan.
Potem ko je lani odprl spletno trgovino in se poleti pompozno poročil s pevko Tanjo Adamič - Tayo, saj sta priprave na poroko vseskozi razkrivala na Twitterju, je bila zimska tekmovalna sezona popoln neuspeh. Po temeljiti analizi se je odločil, da zamenja klub in trenerja. Iz ljubljanske Ilirije je prestopil v Sam Ihan, kjer ga je dobil v roke trener Simon Podreberšek, ki je pred tem poskrbel za popolno tekmovalno preobrazbo Jureta Šinkovca, ki bo letošnjo sezono sicer izpustil, saj okreva po operaciji križnih vezi.
»V Podreberšku sem videl človeka – trenerja, s katerim lahko delam, saj sva se dobro ujela. S Simonom sva se veliko pogovarjala že takrat, ko sem bil jaz na vrhu, on pa je šele začenjal trenersko kariero, in spoznal sem, da ima prave ideje ter znanje. Nisem več star 16 let, da bi preizkušal novosti, ampak je bilo treba povleči prave poteze. Podreberšek vseskozi stremi k rešitvam, ki prinašajo napredek. Lepo je delati, ker je komunikacija v obe smeri. Z dosežki sem dobil potrditev, da je odločitev pravilna,« je pojasnil Damjan, ki se poleti najraje sprosti z jadranjem. V procesu treninga je spremenil način vaj za raztezanje, znova je začel delati poskoke, ki jih zadnja leta ni mogel izvajati zaradi številnih poškodb kolena. Poleti je naprej treniral skupaj s Podreberškom, nato se je pridružil reprezentanci B na skupnih pripravah.
Poletno sezono je Damjan začel v celinskem pokalu, kjer je bil na tekmah v Kranju osmi in peti, z dvema drugima mestoma v Kuopiu pa dobesedno izzval selektorja Gorana Janusa, da mu ponudi priložnost na poletni veliki nagradi, na kateri so Prevc, Hvala, Tepeš in Kranjec skakali daleč od slovesa predstav v minuli zimi. Z 19. mestom v Courchevelu, 24. v Einsidelnu ter 11. in 1. v Hakubi je presegel pričakovanja glede na izhodišče po lanski sezoni. Po številu osvojenih točk je postal celo drugi človek slovenske reprezentance za Matjažem Pungertarjem.
Damjanu je bil športni talent z izjemno plovnostjo za letenje po zraku položen v zibko. Gene je podedoval po očetu Janku, bojevitem nogometašu, ki je bil znan po izjemni hitrosti, in mami Maruši, ki je igrala košarko in smučala. Športno podobo družine je dopolnil še štiri leta mlajši brat Anže, ki je bil tudi smučarski skakalec. Pogosto je hodil svojo pot, predvsem pa razmišljal s svojo glavo. Nikoli ni poletel povsem na vrh, potem ko je 2003 v Planici debitiral v svetovnem pokalu, naslednje leto osvojil prve točke in bil v sezoni 2004/05 že med zvezdniki. Na svetovnem prvenstvu v Oberstdorfu je osvojil šesto mesto na srednji skakalnici, potem ko je bil po prvi seriji celo tretji (zlato kolajno si je priskakal Rok Benkovič), prispeval velik delež k ekipni bronasti kolajni, saj je v neposrednem dvoboju porazil finskega superšampiona Janneja Ahonena, in bil s 15. mestom najboljši Slovenec v skupnem seštevku svetovnega pokala. Na poti do uspeha je vedno iskal svoje rešitve, ki niso bile vedno najbolj posrečene. Ena takšnih je bila, da se je leta 2009 ločil od reprezentance in namesto s selektorjem Matjažem Zupanom treniral po svojem programu z osebnim trenerjem, nekdanjim finskim skakalcem Arijem Pekko Nikkolo. Finskega trenerja je moral plačevati iz lastnega žepa, zato je bil vesel, ko je sezono končal s pozitivno ničlo. Mesto v reprezentanci si je moral izboriti na internih kvalifikacijah.
»Vedno sem bil bil odprt za novosti, saj skozi njih napreduješ in dobiš dodatno motivacijo. Sem človek, ki zelo težko pade v vsakodnevno rutino, kalup in dril. Pri meni je pomembno, da imam ob sebi trenerja, ki mu popolnoma zaupam in me bo gnal do skrajnih meja,« se je razgovoril Damjan, ki je kot športnik zaposlen v slovenski policiji. Zaveda se, da si bo le z uspešnimi nastopi na naslednjih tekmah poletne velike nagrade izboril mesto v reprezentanci za tekme svetovnega pokala pozimi in na olimpijskih igrah februarja prihodnje leto v Sočiju.