Glede na to, da Olimpija nima izpolnjenih niti osnovnih pogojev za delo, je napoved o neposrečeni zimi smiselna. Direktor Matjaž Sekelj je naredil eno večjih (in usodnejših?) strateških napak v zadnjih letih, ker je predolgo čakal na pomoč Medveščaka, ki bi mu prinesla vsaj pet brezplačnih tujcev in udobnejše čakanje na sezono. Šele po uradni in navsezadnje pričakovani zavrnitvi sodelovanja med Ljubljano in Zagrebom se je v pisarni mnogo prepozno začelo pospešeno iskanje tujih okrepitev, ki po prikazanem na pripravljalnih tekmah vzbujajo dvom. A še bolj kot sumljiv sloves novincev je v ospredju vprašanje, kako resno bo ljubljanski hokej sploh še živel. Klub je marketinško obstal v preteklosti, zdaj je ugasnila celo spletna stran, Robert Verlič nima več tolikšnega vpliva kot nedolgo nazaj, denarja je zmeraj manj...
Nobeno presenečenje ne bi bilo, če bo Olimpija v naslednjih letih primorana stopiti na pot zdajšnjih Jesenic, ki jih pri življenju umetno ohranja hokejska zveza, ker v okolju sprtih ljudi nihče ni pripravljen prevzeti odgovornosti. A zgodba, ki se jo gre HZS v Podmežakli, ne bo trajala večno. Čeprav vodilni kadri v zvezi poudarjajo, da želijo le pomagati hokeju, se morajo zavedati, da zgled za druge klube, ki dobijo mnogo manj denarja, vendarle ni najbolj pravičen. Ker klubi iz urejenih hokejskih dežel nikjer niso eksistenčno odvisni od matičnih zvez, gre v slovenskem hokeju zgolj za blaženje hitrosti prostega pada, ki je zelo očiten. Posledice so že močno opazne na klubski ravni, ne bo pa se jim mogoče izogniti niti v reprezentanci. Morda že po prihodu izbrane vrste z olimpijskih iger v Sočiju, ko niso izključene večje spremembe...
