Razlika v primerjavi z zadnjim dogajanjem okoli Luke Koper ne bi mogla biti bolj očitna. Čeprav je Siemens največji evropski inženirski koncern, ki ustvari okoli 70 milijard evrov prometa na leto, Nemčija pa je tik pred zveznimi volitvami, zamenjava še zdaleč ni povzročila ne koalicijske ne politične krize. Spor med vodilnimi, ki imajo različne poglede na prihodnjo strategijo Siemensa, je ostal znotraj koncerna, primopredaja je minila brez obtoževanj v medijih. Je treba sploh posebej poudarjati, da novi predsednik uprave Siemensa ni član nobene od političnih strank in da ima bogate izkušnje z delom v velikih poslovnih sistemih, saj je v Siemensu preživel 33 let?

Siemens seveda še zdaleč ni brezmadežna korporacija. Ravno nasprotno, samo v zadnjem desetletju se je zapletla v serijo afer zaradi pridobivanja poslov z več kot spornimi metodami. A ključno je, da v Nemčiji nikomur ne bi niti na misel padlo, da bi si Siemens skušal politično podrediti. In to celo za ceno njegovega propada.

Prav to v Sloveniji že približno desetletje s krajšimi prekinitvami počnemo z Luko Koper. Ta si je šele v zadnjih dveh letih naposled opomogla od vladavine Roberta Časarja iz SDS, še leta 2007 gospodarstvenika leta na Primorskem, ki je bil obsojen na šestletno zaporno kazen. Preplačan posel na Slovaškem, nakupi preplačanih zemljišč prek posrednikov za »zaledne terminale« in drugi sporni posli so jo v ključnem trenutku – nastopu svetovne finančne krize – pahnili v rekordno, več kot 60-milijonsko izgubo. A vsaj od zunaj Luka zaradi nerešenih vprašanj z državo še danes deluje strateško izgubljeno: še vedno ni jasno, kaj bo s tretjim pomolom, kje bo iskala stik do evropskih železniških koridorjev, ali lahko po hrvaškem vstopu v EU na dolgi rok preživi v tekmi z Reko in kje je njeno mesto v morebitnem logističnem holdingu. Hkrati je Luka odločevalsko paralizirana: vodi jo vršilec dolžnosti predsednika uprave, ki se je tja imenoval kot nekdanji nadzornik, po kriteriju moči sindikatov pa postaja vse bolj podobna SŽ, kjer bi Luko zaradi njenega denarnega toka radi imeli tudi za lastnika.

Kar je najpomembneje, čeprav je večinski lastnik Luke Koper država, se zdi, da so jo – po zgledu šaleške energetike – ugrabili lokalni politični, interesni in drugi lobiji. V zadnjih desetih letih so jo nadzirali odvetnik, župan, srednješolec, nekdanji železničarski sindikalist, kadri iz kvote političnih strank, državni sekretar z ministrstva za okolje in uradnik z ministrstva za promet.

In prav tu se skriva ključ do razumevanja zadnjih dogajanj. Da Gašpar Gašpar Mišič, trgovec z nepremičninami, izvoljeni poslanec PS in še v začetku minulega tedna državni sekretar v kabinetu predsednice vlade, ki bo morda že danes postal predsednik uprave Luke Koper, ni bolezen kot taka, ampak le njen simptom. Je le skrajna posledica zdaj že javnega konsenza domače politične elite, da so državna podjetja plen. Da je postopek izbire za predsednika uprave mogoče izpeljati z nekaj povabili izbrancem in da si je večinsko podporo nadzornikov mogoče »kupiti« z zakulisnimi dogovori. Vse je le še predstava: zadnje koalicijsko kazanje s prstom drug na drugega o tem, kdo politično kadruje, je kot epizoda Radia Ga(špar) Ga(špar), le da v njej ne nastopajo imitatorji.

Ne gre torej le za vprašanji, ali bo Luko po novem obvladoval Boris Popovič, Zoran Janković ali oba skupaj in koliko bo Mišiča »stalo« imenovanje na čelo družbe. Ne, bistvo je v »nacionalnem interesu«, ki ga – ironično – v »neoliberalni« Nemčiji, naklonjeni tudi privatizaciji, očitno razumejo precej bolje.