Knjige je mogoče ubiti, velikih pesmi pa ne

Yang Lian se je te dni kot častni gost Dnevov poezije in vina mudil na Ptuju. Kot mnoge kitajske umetnike, ki so delovali v času kulturne revolucije, je tudi njega doletelo izgnanstvo, s katerim se je podobno kot Bei Dao rešil pred zaporom. V Londonu ustaljeni pesnik, avtor enajstih pesniških zbirk, je poti in obiskovanja literarnih festivalov vajen – to mu pomaga pri mednarodnem uveljavljanju, do danes je preveden v 25 jezikov. Vseeno je nad festivali pogosto razočaran, saj so pesniki na njih večinoma le dekoracija, plodovita izmenjava idej in poglobljene razprave o poeziji pa so redkost.

Imel sem zelo neobičajno življenje. Ko sem šel v svet, nisem znal angleščine in tako sem se moral ves odpreti. Oči, ušesa, nos, usta, da bi posrkal čim več informacij. Sprva sem pisal krajše pesmi, saj je bila moja zgodnja izkušnja življenja bližje ostrim, temnim podobam. A v izgnanstvu sem spet začel uporabljati dolgo strukturo. Zunanja pot je bila okvir za notranje potovanje, daljave mi niso dale le strukture pisanja, pač pa kar strukturo življenja. Nobena moja knjiga ni zbirka pesmi, pač pa je projekt. Barka, ki pluje. Ne dovolim si, da bi se v knjigah ponavljal. Zaradi izgnanstva sem kitajščino spoznal še od daleč. Skozi znanje drugih jezikov se mi je odprla na novo.

Pred izgnanstvom sem znal razmišljati le v kitajščini in še predstavljati si nisem znal, kako živeti zunaj tega. Tega večina Kitajcev nikoli ne spozna. Moji starši so bili diplomati in oče me je želel učiti angleščino, kar sem zavrnil. A kasneje mi je prav ona dala novo raven razumevanja lingvistične narave kitajskega jezika, ki je seveda zelo drugačna od evropskih jezikov. Spoznaš omejitve svojega jezika in tudi vse njegove možnosti.

Oboje je tesno povezano. Kitajski jezik ne pozna sklanjatev, spregatev, glagolskih oseb in tudi ne časa. Kitajščina je torej narejena za govor o abstraktnostih. Ko kar koli zapišeš, odrežeš to od konkretnega dogodka, struktura jezika sama vse prenese na univerzalno raven. To poeziji koristi, saj naj bi se ukvarjala z globljimi plastmi resničnosti. A ko hočemo govoriti o čem konkretnem, nastane problem. Ta problem sem moral rešiti v pesmi 1989, v katerem sem želel spregovoriti o pokolu na Trgu nebeškega miru v Pekingu.

Tako je. V pesmi sprašujem, kje je ob šoku ob pokolu prostor za spomin na vse smrti, ki so se zgodile pred tem. Če se naš spomin kar naprej briše, kako lahko vemo, da niso šok in solze spet zgolj brisanje spomina do naslednjega šoka in joka. Ne govorim le o dogodku, pač pa pokažem na njegov pomen v času, polnem podobnih dogodkov. In pesem je vedno aktualna, kar so nedolgo zatem dokazale tragedije, kot sta bili 11. september in iraška vojna.

»Megleni«, kar je tedaj pomenilo, da nas je težko razumeti, smo postali, ker nas je tako označila oblast, potem ko smo začeli opuščati velike politične besede, socializem, kapitalizem, in je bila ideologija izvržena iz poezije. Vrnili smo se k preprostim besedam, kot so zvok, sonce, luna, reka, življenje, smrt, tema, svetloba. H klasičnemu jeziku, a izraženemu na moderen način. To je bila resnična revolucija – ki se je zgodila na ravni jezika in njegove forme. In ta energija je odprla novo ero kitajske literature, v kateri so se nato izoblikovali zelo različni slogi.

Moj oče je oboževal klasično kitajsko literaturo. Ko sem bil star sedem let, me je skušal pritegniti k branju kitajske poezije in učenju verzov na pamet. A jaz sem to sovražil. Šele ko sem začel pisati sam, se mi je ta muzikaličnost klasične poezije vrnila in bil sem mu hvaležen. Ko sem bil srednješolec, sem začel pisati v okviru šolskih nalog. Ko je to izvedel, je bil zelo jezen. Dejansko je mislil, da nas skuša učiteljica ubiti. Ko sem kasneje spoznaval, kaj se je v kulturni revoluciji zares zgodilo, sem spoznal, zakaj je bil tako jezen. Na Kitajskem je tako, da ko daš besede na papir, ne ubežiš več težavam. Neverjetno veliko življenj je bilo uničenih zaradi pisanja. Pisanje še zdaleč ni bilo nedolžno.

V zadnjem času so se razmere spet spremenile z ekonomskimi in socialnimi spremembami. Ljudje se lahko izražajo na mnogo načinov. A intelektualno je dežela na splošno šibka. Uradni založniki ne objavljajo knjig, ki bi lahko prinesle težave s komunistično oblastjo, dobro vedo, kako igrati igro, cinični so in prebrisani. Danes poezija ponovno postaja le dekoracija. Veliko je ponavljanja, tehnično pesniki pišejo bolje kot prej, ampak sami sebi ne postavljajo nobenega globljega osebnega ali lingvističnega izziva. Vendar pa je tu tudi splet, ki daje glas prej nikoli slišanim. Delavcem, ki delajo za mezdo v tovarni, študentom, ki kot mravlje živijo v majhnih stanovanjih s še štirimi sostanovalci. Vsi danes mislijo, kako je Kitajska komercialna in kako gotovo nihče ne bere poezije, a množičnost objav na spletu potrjuje, da sploh ni tako.

Vendar ne povsem dobrodošel. Zadnji primer cenzure mojih pesmi je iz leta 2011. V zadnji knjigi pesmi, ki je pravzaprav ena dolga avtobiografska pesem in za katero sem porabil štiri leta, pišem med drugim spet o pokolu na Trgu nebeškega miru. Moj založnik, mladi pesnik, je bil nad knjigo navdušen in objavil jo je. A v pesmi se pojavi verz, ki je zmotil cenzuro. Neki njegov prijatelj, ki dela za oblasti, ga je poklical in diskretno opozoril, da naj knjiga izgine s polic, če nočemo težav. In so jo umaknili, v enem dnevu so uničili 3000 izvodov, ker nihče ni hotel nikogar videti v zaporu. Oblasti so poskrbele tudi, da je založba danes zaprta.

Izjemno žalosten sem bil. A ko sem se pogovarjal z nekim zelo dobrim in modrim prijateljem, me je vprašal, kaj sem vendar pričakoval. In sem se prebudil in spoznal, da je tako še najboljše. Če bi napisal pesem o pokolu, ki bi jo vsi sprejeli z nasmeški in nezainteresiranim odobravanjem, bi se počutil še bolj grozno. Če naenkrat ne bi imeli problemov s tako bolečo točko, kot je Tiananmen, bi podvomil o lastni pesmi. Zadel sem bolečo točko celo v časih, ko vsi pravijo, da nihče več ne bere poezije. Knjiga je danes objavljena na Tajvanu, v Hongkongu, Singapurju, vsakdo si jo lahko prenese s spleta. Knjige je mogoče ubiti, velikih pesmi ne.