Roland Barthes je pred skoraj 40 leti zapisal neke vrste futurološko prognozo: »Nekoč bodo morda obstajale samo homoseksualnosti.« Ta citat se zdi primeren uvod v Dvojino. Film je že zdavnaj vzljubil naključja, ker so tako dobra priložnost za pripetljaje, ki so lahko tako nični, prazni, nepomembni, kot dobijo pomen edinstvenega dogodka. Mlada in čedna Danka Iben (Mia Jexen) je torej povsem po naključju (oziroma zaradi stavke na grških letališčih) obtičala v Ljubljani in prosila voznico letališkega kombija, Tino (Nina Rakovec), naj jo malo popelje po mestu in na Ljubljanski grad. Obe govorita angleško, toda potem ko se pred hotelom znova srečata in se odpravita na potep v prazno nočno Ljubljano, so verjetno še bolj zgovorni njuni pogledi, začudeno-očarani Tinini in simpatično-prijazni pogledi Iben, ki pa se, kadar gledajo v prazno, znajo tudi omračiti. Dekleti ostaneta skupaj vse do jutra, na videz se ne zgodi nič (in film ima v tem delu tudi dejansko nekaj »praznih trenutkov«), toda ta navidezni nič je lahko klica »vsega«. Ali vsaj tega, da se Tina zaradi prečute noči z Iben sicer ne odpove pogovoru za službo v banki, zato pa se prav na tem pogovoru odpove službi v banki: ko ne bi preživela noči z Iben, v elegantni in nesrečni bančni lutki najbrž ne bi zagledala svoje potencialne zrcalne podobe in pred njo zbežala. Od Iben se je sicer že poslovila, toda zdaj jo čaka pred banko.
V Izletu je enemu samemu kadru (tistemu, v katerem je videti, kot da vse tri protagoniste »nekaj gleda« iz notranjosti razbitega avta) uspelo nakazati, da vsakega iz mlade trojice nekaj razjeda, v Dvojini pa se »skrivnost« razkrije in obenem ohrani v verbalni sceni. Ta »skrivnost« pač ni Tinino lezbično nagnjenje, za katero Iben že ve, Tina pa ga ne skriva in ne taji. Prava, torej razkrita in obenem ohranjena skrivnost je tista, ki jo izreče Iben, ko govori o svoji smrtni bolezni: to pove v danščini in tako je njena »skrivnost« v slovenskem podnapisu razkrita gledalcu, medtem ko Tina o njej ničesar ne ve. Kar morda ve, je le to, da jo je pri Iben očarala prav njena »avra skrivnosti«, kakršno ima lahko nekdo, ki noče ali ne more spati, da ne bi zamudil še tisto malo življenja, kar mu ga je še preostalo. Ker pa Tina ostane v nevednosti o naravi Ibenine »skrivnosti«, ne more vedeti, da njena avra visi na peruti smrti. Morda je prav zato z Iben tudi tako očarana, da hoče z njo odpotovati, potem ko bi se poslovila od svoje družine in prijatelja Matica. Ti poslovilni sekvenci sta obenem tisti, ki pričata, da se heteroseksualna razmerja ne obnesejo najbolje: Tinina mati (Nataša Barbara Gračner) v kuhinji pripoveduje Iben o zapravljeni priložnosti, da bi zapustila moža, Matic (Jure Henigman) pa na žuru preboleva izgubo svojega dekleta. Dvojina zaradi tega še noče reči, da je Tinina izbira najboljša (navsezadnje je Iben nekam izginila), to pa najbrž že, da se je včasih dobro (če ne nujno) od vsega odtrgati in nekje na poti najti neko svojo pot. Dvojina je pravzaprav film o ednini, ednini še ne umeščene mladine.
