Idejo za strip je avtor dobil ob prebiranju knjige Povesti o elementih avtorja I. Nečajeva (rojen kot Jakob Salomonovič Pan, 1906–1941), na podlagi katere je ustvaril zabaven, uporaben in – kot se je izkazalo – tudi dobro sprejet pedagoški pripomoček. Knjiga Nečajeva na poljuden način predstavi razvoj sodobne kemije, kar je Koco z domišljeno kombinacijo risbe in teksta prenesel tudi v strip. Po avtorjevih besedah je ob tem projektu znova spoznaval, »kako zanimiv je svet, ki nas obdaja«, kar je očitno tudi ob prebiranju stripa, ki na nevsiljiv način predstavi znanstvenike in njihova odkritja, ki so spremenila naše dojemanje sveta. Strip seveda ni mišljen kot nadomestek za uradno učno gradivo, ampak kot dopolnilo za tiste, ki jih zanima še kaj več. Ob tem pa Koco poudarja, da je namenjen tudi tistim, ki jih »kemija ne zanima, in sicer zato, da lahko spremenijo svojo sliko o kemiji kot dolgočasni vedi«.

Kje in kako ste sploh našli knjigo I. Nečajeva, ki je bila objavljena daljnega leta 1940?

Po naključju, ko sem brskal med »odpisanimi« knjigami v knjižnici. Sicer sem uvožen Kraševec, vendar sem tako kot oni precej »uhr'n« (stiskaški), in kjer se najde kaj zastonj, tam me boste našli (smeh). Šalo na stran – držim se pravila, da knjig ne ocenjujem po naslovnici. Odprem jih na naključni strani, začnem brati, in če me potegne, pomeni, da se jo splača rešiti pred uničenjem. Ko sem odprl Povesti o elementih, nisem pričakoval, da bo tekst zanimiv, vendar sem knjigo, ki ima 130 strani, prebral na mah in bil popolnoma navdušen nad njeno vsebino. Knjiga je bila izdana v Sloveniji leta 1947, o njenem avtorju I. Nečajevu pa nisem mogel najti nobenega biografskega podatka. Šele pozneje sem izvedel, da je bil to njegov psevdonim in da se je v resnici imenoval Jakob Salomonovič Pan. Bil je ukrajinski poljudnoznanstveni pisatelj, ki je izgubil življenje v prvi nemški ofenzivi na takratno Sovjetsko zvezo leta 1941.

Zakaj vas je knjiga, ki jo tudi sami opišete kot zastarelo in nekoliko ideološko obarvano, tako pritegnila, da ste jo priredili za stripovski medij?

Kot že rečeno, nad njo sem bil navdušen že ob prvem branju. Takoj zatem sem jo prebral še enkrat, bolj temeljito in pazljivo. Že med branjem sem si predstavljal celotno zgodbo zelo plastično, kot serijo slikovnih podob, in nekje na polovici branja sem bil prepričan, da bi lahko na podlagi knjige narisal dober strip.

Kar pa se tiče ideološke obarvanosti knjige, je treba priznati, da se je v knjigi skoraj ne zazna, razen v zaključnem poglavju. Bolj kot opevanje tedanje socialistično ustrojene družbe je zaznati občudovanje nad veličino človeškega uma, ki se je sposoben poigravati z naravo in njenimi pravili. Sumim, da takratni stalinistični režim ni bil najbolj navdušen nad »kozmopolitsko širino« teksta in je zato njenega avtorja poslal v prvo linijo vojaške fronte, da bi se ga znebil.

Kako ste se lotili priredbe, po kakšnem ključu ste v knjigi izbrali znanstvenike, ki ste se jim posvetili v stripu?

Večina stripa je narejena po knjigi, ki je dala moji zgodbi ogrodje. Pri izbiri znanstvenikov sem naredil določeno selekcijo, poleg tega pa sem v strip vključil še nekatere dialoge in časovne interpretacije dogodkov, ki so v knjigi zgolj skopo omenjeni. Ugotovil sem, da je največji problem pri slikovni interpretaciji knjižnega teksta ta, da ti slednji ne pove, kako je bil nekdo oblečen, kako je bila videti njegova hiša in podobno. Zato sem za zbiranje slikovnih gradiv – ljudi, njihovih oblek, hiš, eksperimentov in tako naprej – porabil kar precej časa. Še vedno ne vem, ali so nekateri od poskusov v stripu prikazani na verodostojen način, saj zanje nisem našel nobenega slikovnega gradiva. Brez interneta in nasvetov recenzenta za strokovne podatke Matjaža Ivančiča bi najbrž obupal že med pripravo projekta.

V spremni besedi je zapisano, da je v stripu očitna vaša »poklicna deformacija«. Ste se pri ustvarjanju tega stripa dejansko počutili kot likovni pedagog, ki riše strip, namenjen dijakom, ali kljub vsemu kot stripovski avtor, ki ustvarja svoj novi album?

V prvi vrsti sem razmišljal kot stripovski avtor in ne kot pedagog. Pedagoško delo tudi ni bila motivacija, da sem se lotil tega stripa – osnovni izziv je bil ustvariti strip iz naravoslovnega besedila. V Sloveniji imamo toliko vrhunskih stripovskih avtorjev, ki obvladajo različne žanre, da res nisem videl smisla v izdelavi še enega žanrskega albuma. Žanrski strip sicer občudujem, nikoli pa nisem začutil, da bi me motiviral v ustvarjalnem smislu. Premalo ga gojim, da bi se lahko kosal z drugimi avtorji in njihovimi zgodbami. Strip raje uporabljam kot medij, torej kot način izražanja, ki mi omogoča pripovedno in likovno svobodo. Na strip gledam kot na miniuniverzum, znotraj katerega lahko predstavim temo ali zgodbo, ki me zanima, vsakič na drugačen način. Ne maram šablon, pravil in raznih predalčkov, s katerimi bi nekateri radi omejili strip v pregledno umetniško formo.

Albuma Skrivnostni svet elementov sem se lotil, ker nisem hotel, da bi se tako dobra zgodba izgubila v nekem zanikrnem predalu za odpisane knjige. Čeprav se sliši skoraj patetično, sem s tem stripom znova spoznal, kako zanimiv je svet, ki nas obdaja. Tudi kot pedagog usmerjam dijake v razmišljanje, da na tem svetu ni nič samoumevnega in da so lahko včasih najbolj banalne stvari tudi najbolj zanimive.

Kakšne so bile glavne zahteve pri ustvarjanju stripa glede na to, da je namenjen mladim, ki jih zanima kemija?

Strip je namenjen predvsem tistim, ki jih kemija ne zanima, in sicer zato, da lahko spremenijo svojo sliko o kemiji kot dolgočasni vedi, kjer se človek izgubi med molekulami s čudnimi imeni in kjer je prostora samo za ljudi v belih haljah z visokimi inteligenčnimi kvocienti. Pionirji, ki so odkrivali kemijske elemente, so bili tudi kdaj neumni, ekstravagantni in zabavni. Brand, Scheele, Davy, Mendelejev in drugi so bili vsi po malem nori v svoji drznosti in podvigih.

Kar pa se tiče zahtev, je bilo najtežje zreducirati tekst in narediti zgodbo likovno zanimivo. Veliko časa sem porabil za poglavja o svetlobi in periodnem sistemu elementov, kjer je veliko shem in malo manevrskega prostora za domiselne likovne rešitve.

Zakaj ste se odločili za tako realističen in asketski stil risbe?

Risbo sem očistil vsega odvečnega iz povsem praktičnih razlogov. Na tak način sem po eni strani lahko hitreje risal in seveda tudi lažje popravljal napake, po drugi strani pa je enostavna linijska risba tudi ustrezna protiutež k obilnemu tekstu, ki se vleče skozi celoten strip. Izar Lunaček je ob predstavitvi albuma na Stripolisu sicer rekel, da sem izgubil »žmohtnost« v risbi, vendar bi sam dodal, da je bila to dobra kupčija, saj mi je na tak način uspelo povezati tekst in risbo v pregledno celoto.

Kakšen je bil odziv šol oziroma učiteljev na vaš strip?

Odziv šol ali bolje rečeno učiteljev – tudi tistih, ki ne poučujejo kemije – je bil res neverjeten. Album smo razprodali v treh tednih, kar je tudi dokaz, da obstaja velik potencial za stripe, ki bi v prihodnje razlagali razvoj matematike, fizike, biologije, astronomije in drugih ved skozi zgodovino. Znotraj učnega načrta vidim strip Skrivnostni svet elementov kot uvod, ki ponudi dijakom poenostavljen pregled nad tem, kaj se je skozi zgodovino dogajalo na področju kemije.

Zakaj se pri nas strip kot učni pripomoček uporablja tako redko, medtem ko je ponekod v tujini to redna praksa?

To je dobro vprašanje. Mogoče naši založniki še niso zavohali te tržne niše? Ne vem. Vseeno pa je treba priznati, da ima strip tu kar močno konkurenco v dokumentarnih oddajah, ki nastajajo po utečenih produkcijskih poteh. Čeprav so te produkcije dražje in zahtevajo več ljudi kot risanje stripa, nastajajo hitreje in so v prikazih bolj natančne. Lažje je namreč posneti eksperiment, kot pa ga narisati. Seveda to ni izgovor, da je v naših učnih gradivih tako malo stripov. Mislim, da je glavni razlog denar – več kot ima učbenik sličic, dražji je, in v Sloveniji se vse ustavi pri denarju.

Ali kot učitelj likovne vzgoje kdaj uporabljate strip kot pripomoček za učenje?

Večinoma uporabljam izreze oziroma dele stripov, zato da poudarim določen vidik snovi, ki jo razlagam. Pri nekaterih nalogah sem oblikoval tudi predstavitve v obliki stripa, nazadnje sem dijakom na naši šoli predstavil nastajanje albuma Skrivnostni svet elementov kot strip o stripu. Da pa bi imel učno gradivo v stripovski obliki – o tem niti ne sanjam. To za zdaj ostaja znanstvena fantastika.