Dobrodošli v perutninskem kombinatu

Če ne bi bilo Tita ...

Leta 1953 je lipiška kobilarna izgubila status državnega zavoda, prešla je pod okrajne in ljudske odbore, ki so jo nameravali razpustiti, vendar jim je Tito to preprečil. Leta 1959 jo prevzame podjetje Jadran Sežana, ki se usmeri v turizem in število konj zdesetka na vsega 59. Leta 1971 zgradijo hotel Maestoso, devet let kasneje še Klub, ki sta bila od vsega začetka v povprečju zasedena le tretjinsko in sta se proslavila predvsem kot brezno izgub. Klub so pred dvema letoma zaprli, denarja za obnovo socialističnega Maestosa ni, zato gostje v njem kopnijo kot spomladanski sneg.

Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi krpanja velike finančne luknje v Lipico pripeljejo predstavnice najstarejše obrti, igralnico, golf... Slednjega je nameravala vlada (Janševa in Pahorjeva) povečati, vendar je tamkajšnji domorodec – hrošček bukov kozliček – ta napad za zdaj odvrnil. Je pa zato predzadnji lipiški direktor (Tomi Rumpf) nameraval na območje kulturnega spomenika stlačiti celo takšno arhitekturno spako, kot je bioplinarna! Igor Trebec, ki je bil leto dni prvi nadzornik Lipice, a je zaradi odnosa politike do nje obupal, je pred časom ugotovil: »Lipico so obravnavali kot perutninski kombinat; reševali so jo z nočnim klubom, ruleto, golfom. A konjev ne preživljamo tako, da kuhamo kapučine, pečemo pice, vrtimo ruleto in turistom prodajamo pokovko.« Ekonomist Bogomir Kovač pa: »To, kar imamo v Lipici, je klavrna podoba zmešnjav, političnega ribarjenja in nesposobnega vodenja.«

Veliko babic, kilavo dete

Leta 1996 je slovenska vlada Lipico preoblikovala v javni zavod in jo razglasila za kulturni spomenik posebnega državnega pomena. Zanj je bilo ves ta čas odgovornih pet ministrstev, in če kje, se je prav v Lipici potrdil pregovor »Veliko babic, kilavo dete«. Dosedanje vlade niso vedele, kaj bi z Lipico, še najbolj tava v temi aktualna, ki ni opazila niti tega, da državne kobilarne in njene gospodarske družbe že dva meseca nihče ne nadzoruje. Starim nadzornikom je mandat potekel sredi junija, novih še ni imenovala. Toda tudi stari niso bili pretirano zagrizeni, da bi lipiškim direktorjem gledali pod prste, saj nekateri na seje sveta sploh niso hodili, kakšni so bili tam le statisti, zato vsa čast redkim pozitivnim izjemam! Še ta podatek: v zadnjih štirih letih so se v Lipici zvrstili štirje predsedniki sveta in trije direktorji. »Manj ko so imeli direktorji referenc in znanja, večji cirkus so zganjali z gala prireditvami in tekmovanji,« je ocenil dober poznavalec državne kobilarne.

Kobilarna je za nameček še na začasnem financiranju, kar pomeni, da ne morejo kupiti niti gumijastih škornjev za kidanje gnoja, saj ekipa Alenke Bratušek – čeprav smo konec osmega meseca v letu – kobilarni še vedno ni potrdila programa dela za letos. Lipica vse bolj stagnira, zlobni jeziki pa zadnja leta govorijo, da v krajih okoli državne kobilarne otroke strašijo: »Če ne boš priden, boš šel delat v Lipico!«

Že leta 2005 je vlada nameravala gostinsko-turistično dejavnost v Lipici (ta namera je spet aktualna) oddati v dolgoročni najem. Predlog javnega razpisa, ovrednoten na takratnih 105 milijonov tolarjev, je bil pripravljen, favorit za najemnika vnaprej znan – Bavčarjev Istrabenz. Glede na to, kakšno razdejanje je Igor Bavčar pustil v slovenskem gospodarstvu in turizmu, si danes lahko le priznamo: Hvala bogu, da se ni polastil še Lipice.

Janševa vlada je leta 2007 iz javnega zavoda Kobilarna Lipica izločila turistično-gostinsko dejavnost ter jo z vsega 7500 evri ustanovnega kapitala obsodila na umetno dihanje v telesu družbe z omejeno odgovornostjo Lipica Turizem. Že ob ustanovitvi je bila ta revna kot cerkvena miš, saj ni imela nobenega premoženja, samo lani pa je pridelala 850.000 evrov izgube. V negativne poslovne številke je pahnila tudi mater. Kobilarna je imela lani okoli 200.000 evrov minusa, predlani več kot 500.000, čeprav finančne injekcije države niso bile skromne: leta 2011 (skupaj s kmetijskimi subvencijami) več kot štiri milijone evrov, lani dobre tri, letos naj bi dobila slabe tri (2,8 milijona plus subvencije za kmetijska zemljišča)...

Zakaj pogini?

Štiri leta je lipiško kobilarno dodatno financiralo še ministrstvo za obrambo, ki je imelo tam v najemu petnajst lipicancev za protokolarno enoto. Vojska je plačevala več kot 700 evrov za konja na mesec, a ko so ti nastopali na protokolarnih dogodkih, so letele tudi tako pikre opazke: »Vojska se ne more promovirati s tremi jahači na konjih, ki se userjejo od strahu že ob plapolanju zastave in ob častni salvi...« Obrambna ministrica Ljubica Jelušič je tako avgusta 2009 rekla: Tega se ne gremo več, ukinila konjenico in Lipici zaprla obrambno pipico.

Slovenska državna kobilarna ima trenutno okoli 350 konj (lani so jih prodali le pet, vse skupaj za dobrih pet tisoč evrov), pa bore malo ljudi, ki bi delali z njimi. Aktualni vršilec dolžnosti direktorja Boštjan Bizjak je vlado na začetku leta celo posvaril, da sta zaradi pomanjkanja konjarjev ogrožena varnost in zdravje lipicancev. Lipiško posestvo obsega 311 hektarjev, od tega jih 51 zaseda golf, kmetijskih površin v uporabi je 210 hektarjev, od tega je 136 hektarjev travnikov in 74 hektarjev zemljišč, namenjenih zgolj paši. Lipica sama pridela le tretjino potrebne krme, vse ostalo dokupi ali – kot se je zgodilo ob lanski suši – zanjo prosjači kmete, ki jim je naravna nesreča travnike prav tako požgala.

Leta 2008 je britanska kraljica Elizabeta II. postala botra lipiškemu žrebcu Kanižku, vendar niti to lipicancev ni spravilo na konja. Zadnji dve leti so imeli težave še zaradi kolik (hudih prebavnih motenj, ki so lahko posledica prehranjevanja ali pomanjkanja gibanja), nekaj jih je tudi poginilo. Veterinarski strokovnjaki so ob tem sramežljivo ugotovili, da se bolezen vedno pojavi v čredi konj, ki živijo pretežno v boksih ali privezih in so v nadzorovanem gibanju le nekaj ur na teden. Iz tega je mogoče sklepati, da konji v Lipici (v nasprotju s Pibrom) poginjajo zaradi premalo gibanja, ne zato, ker bi se med divjanjem po pašnikih prekucnili in si zlomili tilnik.