A v Buenos Airesu ga je pričakala takratna argentinska predsednica Cristina Fernández de Kirchner in ga vzela v bran, rekoč, da Argentincev v vsej njihovi zgodovini še nihče ni tako zelo osrečil kot ravno on, Diego Armando Maradona, in da tega Argentinci, brezštevilnim malim razočaranjem navkljub, ne bodo nikdar pozabili.

V ponedeljek je na Brdu Ivo Daneu prejel najvišje državno odlikovanje, zlati red za zasluge, priznanje za svoje športne in druge življenjske dosežke. In čeprav ni tega na podelitvi nihče izrecno povedal, sem imel ves čas občutek, da ga odlikujejo ravno zato, ker je s tem, ko je leta 1970 v Ljubljani jugoslovansko reprezentanco popeljal do naslova svetovnih prvakov, svoje takratne sodržavljane spravil v delirij.

Vsi mi radi pozabljamo, da so naši športniki s svojimi uspehi sposobni osrečiti množice ljudi in kako hvaležni bi jim morali biti za to le na videz preprosto dejstvo. Najsi nad navijaštvom vihamo svoj vzvišeni, poduhovljeni nos, najsi se nam zdijo občutki sreče ob zmagi športnega moštva še tako zelo banalni ali celo zlagani, težko bomo zanikali, da so čustva navijačev, ki se veselijo zmage svojega moštva, tako silovita, da živijo z njimi še leta in leta po zadnjem sodnikovem žvižgu.

Ko sem v ponedeljek na Brdu na nasprotnem koncu dvorane zagledal, drugega ob drugem, Dušana Hauptmana in Romana Horvata, sem se, denimo, v hipu preselil v leto 1994, v Lozano, in spet so deževale njune trojke in spet sem, pa čeprav sem v tistem stopal na prste, da bi nekje nad rameni Pavla Polanca in Petra Skansija uzrl vsaj zgornji del glave slavnostnega govornika, predsednika Pahorja, ponovno začutil tisti nepozabni občutek Olimpijinega velikega zmagoslavja.

In pomislil sem, da se verjetno na enak način tudi vsi tisti, par deset let starejši od mene, ki so tistega zgodovinskega majskega dne leta 1970 v Tivoliju ali pred kakšnim gostilniškim televizijskim zaslonom pričali veličastni zmagi jugoslovanske reprezentance, vsakič, ko zagledajo Iva Daneua pod oboki ljubljanske tržnice ali na tribuni stožiške dvorane ali samo zaslišijo njegovo ime, za trenutek spomnijo nepopisnega zadovoljstva in podoživijo tisti dan ter najbrž tudi dolgo praznično noč, ki mu je sledila.

Redki so v življenju dnevi, za katere vam lahko večina ljudi pove, kaj so takrat počeli. Še redkejši pa so tisti, za katere se mnogi spomnijo še celo tega, kako so se tistega dne počutili. 23. maj 1970 je gotovo eden takšnih dni, in kdorkoli je bil takrat dovolj star, da se je vsaj približno zavedal sveta okoli sebe, vam še danes ob vsaki najmanjši priložnosti rade volje zaupa, kako srečen je bil in kako je proslavil to zgodovinsko zmago.

Za trenutek mu obraz zažari, in medtem ko našteva imena in priimke takratne ekipe in se spominja Daneua, Ćosića, Plećaša, Jelovca, Kapičića, Žorge, Tvrdića, Šolmana, Skansija, Rajkovića, Simonovića, Čermaka in trenerja Žeravice, ti veš, da se je spet vrnil tja, kot jaz v Lozano, in da sam pri sebi podoživlja neskončno lepe trenutke.

Lahko si zgolj predstavljamo, koliko takšnih drobnih podoživljanj se je že zvrstilo v triinštiridesetih letih, kolikor je minilo od tistega nepozabnega majskega dne, ko je padla reprezentanca ZDA in je Stane Dolanc pokal obljubil predati tovarišu Titu. Koliko trenutkov sreče so od takrat ti legendarni košarkarji, zdaj že gospodje v letih, nekateri žal že tudi pokojni, pravzaprav podarili svojim sodržavljanom? Pri športu gre namreč v prvi vrsti ravno za to, da športnik s športnimi uspehi včasih doseže celo tisto, kar se zdi pri večini drugih uspehov nepredstavljivo, saj lahko poleg sebe in svojih bližnjih resnično osreči tisoče, stotisoče ali celo milijone neznanih ljudi.

Ivu Daneuu je to v njegovi karieri ničkolikokrat uspelo in zato je bilo na Brdu še bolj kot globoko spoštovanje najrazličnejših generacij športnih navdušencev čutiti skoraj otipljivo hvaležnost njegovih sopotnikov.

P.S.: Ko sem se vrnil z Brda, me je doma na računalniku pričakal video Juliusa Ervinga, v katerem je ta legendarni košarkar dokazoval in tudi dokazal, da lahko tudi pri svojih spoštljivih triinšestdesetih letih še vedno zabije žogo v koš. Bil je to njegov odgovor na nedavno novico, da je Michael Jordan pri svojih petdesetih letih ravno z zabijanjem pokazal, da lahko še zmeraj leti po zraku. Nekajkrat sem si zavrtel oba videa in se ob tem hahljal ob misli, da ta velika letalca niti v svojih letalsko najboljših letih ne bi mogla poleteti tako visoko, da bi lahko blokirala znameniti polhorog Iva Daneua. In tega bo lahko Ivo izvajal tudi takrat, ko bosta njegova ekscelenca Air Jordan in Dr. J končno le priznala premoč gravitaciji.