Takšna kritika ameriške zunanje politike bi bila povsem ustrezna tudi za Evropsko unijo. Še več, Sabrove besede bi z lahkoto preslikali tudi na izraelsko-palestinski konflikt, kjer je sam obstoj mirovnega procesa pomembnejši od vsebine. Mirne duše bi jih lahko ponovili tudi v bahrajnski civilni družbi, ki jo je kraljevi dvor Al Kalifov razglasil za prevratnike svoje avtokratske ureditve, ZDA in EU pa so zaradi lastih geostrateških interesov ob krvavem zatrtju tamkajšnjih protestov zmogle izustiti zgolj obžalovanje, zaskrbljenost in poziv k nacionalnemu dialogu. Če gre soditi po izjavah voditeljev zahodnega sveta o skrbi za države, ki jih je zajel veter sprememb arabske pomladi, nam vladajo same živčne razvaline. A je ta vtis zelo napačen. Izrazi zaskrbljenosti in pozivi k dialogu državam, ki so se znašle sredi vrtinca notranjih konfliktov, sodijo v železni repertoar diplomacije. Ko pa ostane zgolj pri njih in jim ne sledijo še konkretnejša dejanja, mora napočiti čas za zaskrbljenost na strani civilne družbe.

Zaradi Sirije, zasedenih palestinskih ozemelj, Egipta, Sudana, Iraka in Afganistana bi nočne more morale tlačiti vse voditelje »svobodnega sveta«, ki so jih polna usta vzpostavljanja svetilnikov demokracije, širitve svobodnega gospodarskega prostora in priložnosti za mir, ki jih ne gre zamuditi. Poglabljanje sirske državljanske vojne v zadnjih dveh letih je eklatanten primer neodločnosti Zahoda, da svoje javno izražene želje po korenitih demokratičnih spremembah v arabskem svetu pretopi v realnost z nujnim vojaškim ukrepanjem za zaustavitev morije. Svobodni svet je vedno ujetnik geostrateških premislekov, preteklih in prihodnjih gospodarskih kupčij z avtokratskimi dvori ter pogledom na pretečega azijskega zmaja, ki brez velikih vprašanj o spoštovanju človekovih pravic zaseda prazen gospodarski in politični prostor med Azijo in Afriko. S takšnimi zadržki lahko sicer za prvo silo ohranja podobo razsvetljenega političnega subjekta. Dejansko pa to potemkinovo kuliso na koščke razbija vsak posamezen nagrobni kamen protestnikov od Tunizije do Sirije, ki so padli v boju za temeljne postulate libertarnosti naših zahodnih družb.

Pomanjkanje legitimnosti lahko tako imenovana mednarodna skupnost zato pripiše kar sama sebi. Od začetka arabske pomladi se ni znašla v vrvežu izbruha svobodomiselnosti, ki je načel dolgoletne prijateljske vezi zahodnih vlad z avtokratskimi režimi. Kolebanje je ob Egiptu še najbolj očitno v primeru Sirije. Še pred tremi leti in pol je Bašar Al Asad veljal skorajda za vzorčnega učenca Zahoda. Pristal je na korenite politične in gospodarske reforme, s čimer si je obetal, da se bo z Busheve razširjene osi zla premaknil v sfero dobrih despotov, ki so jim na široko odprta vrata tujih neposrednih investicij. Po izbruhu demonstracij v Siriji je odložil ovčji kostum. S pogostim opominjanjem Zahoda o grožnji razraščanja islamizma v svoji napol porušeni domovini je zadel njegovo nevralgično točko strahu.

Uporabil je diskurz strmoglavljenih despotov, ki so med ameriško vojno proti terorizmu skušali svojega mecena iz Washingtona zadovoljiti s skromnim odpiranjem političnega prostora, po upadlem pritisku zaradi vse bolj v živo blato pogrezajočih se vojnih avantur v Iraku in Afganistanu pa so ploščo ponovno obrnili. Medtem ko so ZDA in EU kolebale z vzpostavitvijo območij prepovedi letenja in omejenimi zračnimi napadi na položaje Asadovih sil ter se zapletale v hladnovojno merjenje mišic z Moskvo, sta skromno pomoč sirski opoziciji nadgradila Savdska Arabija in Katar. Svojo hladno vojno z velikim šiitskim sosedom Iranom in upravljanje toka arabske pomladi sta prenesla na tuja tla. Z dotokom svežega denarja na sirsko bojišče so si domovinsko pravico prilastili tudi islamski skrajneži.

Ko so se lani pojavili prvi znaki, da je sirski režim uporabil kemično orožje, je ameriška administracija trikrat zagrozila Asadu, naj ne prestopi te rdeče črte. Ob vsakem novem poročilu o domnevnem napadu s kemičnim orožjem je grožnja zvenela resnejša. A kaj, ko je politične puščice proti Damasku obrusil kar sam načelnik generalštaba ameriške vojske Martin E. Dempsey. Ameriška vojska je sposobna uničiti sirsko letalstvo in nagniti tehtnico sirske državljanske vojne v prid Asadovim nasprotnikom. A se je načelnik ob stroških nove vojne spraševal tudi o smiselnosti takšnega početja, ko pa na levantskem bojišču ni več dveh jasnih taborov, opozicija pa ni nared na prevzem oblasti v državi. Predsedniku Obami je tako ponudil figov list, da ne stori ničesar.

Brezidejnost mednarodne skupnosti, utrujenost od dveh velikih vojaških posegov v zadnjih dvanajstih letih in vse manjši državni proračuni za obrambne namene so pripeljali tako daleč, da tudi ob pokolu več sto ljudi varnostni svet Združenih narodov ne premore niti toliko enotnosti, da bi soglasno od sirske vlade zahteval takojšnji dostop mednarodnih inšpektorjev na območje domnevnega napada s kemičnim orožjem. Na somrak človečnosti se vedno znova naleti na konfliktnih žariščih. Vse pogosteje tema pade tudi na diplomatske debatne krožke mednarodne skupnosti.