V kolumni sem zapisal: »Minister za zdravje je paliativno nego nedavno proglasil za alternativno zdravljenje. Lahko je šlo za lapsus, lahko, da minister že nekaj časa ni prebral definicije alternativnega zdravljenja, veliko verjetneje pa je v njegovi glavi paliativna nega nekaj, kar ne spada v zdravstveni sistem.«
Minister Gantar je 19. novembra lani v odgovoru na poslansko vprašanje o hospicu med drugim izjavil: »Večina bolnikov (mišljeni so bili bolniki, ki potrebujejo paliativno nego, opomba D.K.) je bodisi v domovih, tudi v bolnišnicah, veliko tudi doma in potrebujejo v tistih trenutkih, ko jim uradna medicina ne more več pomagati, predvsem to, kar je vsebina hospica, ne pa zdravstvenega varstva.«
Minister res ni uporabil izraza alternativno zdravljenje, vendar meni, da paliativna nega nastopi takrat, ko uradna medicina ne more več pomagati, in da ni vsebina zdravstvenega varstva. Naj nepoznavalcem pojasnim, da se izraz »uradna medicina« uporablja praktično izključno v povezavi s svojim »nasprotnim« polom, alternativno medicino: kar je povezano z zdravljenjem, vendar ni uradno (beri: z dokazi podprto), se smatra za alternativno.
Paliativna nega seveda ne pomeni le lajšanje trpljenja umirajočih, temveč lajšanje trpljenja vseh bolnikov. Pa tudi če je minister mislil le na umirajoče, se globoko moti: paliativna nega je del »uradne« medicine, saj tudi v tem obdobju življenja lahko bistveno pomaga bolnikom. Zato je sestavni del zdravstvenega sistema in se v mnogih državah, celo v ZDA, financira z javnimi zdravstvenimi sredstvi.
Namesto da bi minister izkoristil priložnost, da bi pojasnil svoj »lapsus«, ki sem mu ga položil v usta, terja opravičilo. Ne vidim razloga. Pač pa ga pozivam, da »v luči razprave na strokovnem in profesionalnem nivoju« pojasni, kam po njegovem mnenju spada paliativna nega, če ni del uradne medicine in ni vsebina zdravstvenega varstva. Predvsem pa naj pove, kakšne predloge ima za njeno financiranje.
DUŠAN KEBER