Intervju g. Ivana Štuheca(Objektiv, 17. avgusta 2013)

Prosto po g. Štuhecu so naši satanistični zarotniki iz SVZSS (z rdečo zvezdo na čelu?) bliskovito in popolnoma neopazno osvojili ter podjarmili (skoraj dve tisočletji staro) rimsko kurijo, oropali Rast, oba Zvonova, uničili naložbe v Argentini ter na hrvaških otokih, osiromašili naivne vernike, papeža Frančiška preko kurije zlorabili za upokojitve slovenskih nadškofov, mimogrede skonstruirali pedofilske in orožarske afere itd. itd. s ciljem, da ponovno nacionalizirajo ali obdavčijo cerkveno premoženje (Blejski otok, jeloviške gozdove, Goričane, Betnavo itd.) ter dokončno uničijo slovensko rimskokatoliško cerkev in ponovno ustoličijo »totalitarni« komunizem.

Vsa čast uspešnosti in moči Milana iz Murgel! Res škoda, da se v tako Vatikanu kakor tudi na Finskem genialno uspešni zarotniki iz SVZSS ne skoncentrirajo na očiščenje politične in gospodarske korupcije v mali Sloveniji, saj bi to gotovo opravili v najkrajšem času z levo roko.

Gospod Štuhec pri odkrivanju (ne)krivde nadalje ugotavlja, da so nadškofi le slepo (v božjem zaupanju) podpisovali dokumente brez njihovega branja, kaj šele vsebinskega preverjanja, in opozarja, da bi (če bi bil papež) tudi on svojčas brez vseh pomislekov podpisoval take dokumente. Zmotljivost (v kolikor se zmota sploh lahko primeri) se namreč v rimskokatoliški cerkvi že obe tisočletji uspešno prepušča praviloma laikom ali (če ne gre drugače) nižjim slojem duhovništva. Nezaslišano odklanjanje prevzema izključne odgovornosti g. Krašovca in celo argumentirano prelaganje odgovornosti za krivdo navzgor (v sam vrh SRKC) namesto pričakovanega spokornega molka tako mejita že na odkrit upor ter krivoverstvo.

Verniki, ki so zaupali cerkveni besedi in ustanovam, pa bi se po mnenju g. Štuheca morali molče in uvidevno sprijazniti z realnostjo, da so v kapitalizmu (če je to potrebno) božje zapovedi občasno na dopustu in tako lahko medtem izhlapi tudi v božjem imenu naloženo premoženje. Sicer pa po mnenju nadškofa vloženi certifikati vernikov tako in tako niso bili kaj prida vredni.

Gospod Štuhec je globoko prepričan, da je bil papež Frančišek pri odstavitvi slovenskih nadškofov hudo zaveden ter je nehote in brez preverjanja podprl (na ukaz slovenskih komunistov v rimski kuriji zmanipulirane) upokojitve, saj imajo naši sivi strici v vatikanski upravi dokazljivo dobre zveze in poznanstva. Popolnoma razumljivo, da se jih zato g. Štuhec boji navesti poimensko.

V plehkost izgovorov glede dolgotrajnega postopka ukinitve pornografskih vsebin T2 se ne bom spuščal. Vendar je že sam način opravičevanja in striktno odrivanje ter prelaganje krivde za »spodrsljaje« na tretje osebe jasen in zgovoren znak nivojske višine oziroma nižine moralne teologije v Sloveniji.

Od časov škofa Rožmana (z izjemo obdobja škofa Šuštarja) slovenska cerkev hudo stagnira in se namesto končne zgodovinske sprave brez pravih in uspešnih vizij predaja zagrenjenemu mentalnemu nadaljevanju še nedokončane državljanske vojne ter »aktualnemu popravljanju napak zgodovinopisja«. Gospodje, kdaj boste končno spoznali, da so (z redkimi izjemami) obojestranski preživeli udeleženci vojne medtem že pomrli in imate opraviti zgolj še z njihovimi večinoma zgodovinsko neobremenjenimi otroki in vnuki, ki ne živijo več za preteklost? Zakaj jih namesto manipuliranja in obujanja zlih duhov raje ne spodbujate, jim pomagate in jih spremljate na poti v prihodnost? Dovolj jih trenutno skrbi golo preživetje, zato jim ga olajšajte in ga ne preobremenjujte še s preteklostjo! Stotisoči zapisov in knjig so dokaz, da se človek ničesar ne nauči iz preteklosti. Sedanjost diktira bodočnost!

Kaplja čez rob čaše mojega dosedanjega molka, strpnosti in zgražanja pa je bila na začetku intervjuja navedena skrajno nemoralna teza moralnega teologa g. Štuheca, da je država kriva za povzročeno milijardno škodo (pardon, po Štuhečevo samo okoli pol milijarde!). Mariborsko škofijo naj bi po njegovem namreč v finančno hazardiranje in polomijo prisilila zgolj neustrezna zakonodaja, saj davkoplačevalci (vključno z verniki) po mnenju g. Štuheca ne prispevamo dovolj finančnih sredstev niti za golo preživetje škofije. Ne nameravam izgubljati besed in naštevati številnih ustavnih ter zakonskih kršitev, ki so jih in jih še na raznolike nedopustne načine vršijo politiki ter državne ustanove s prikritim financiranjem (čeprav po ustavi od države uradno ločenih) cerkvenih organizacij ter ustanov, saj je to postala že javna tajna.

Z otožnostjo se spominjam osnovnošolskega verouka in naukov patra Romana, ko so bili pohlep, grabežljivost in pogoltnost hudi krščanski grehi, ki jih je bolj ali manj uspešno preganjal celo pretekli »totalitarni« režim. V času blagoslovljenega kapitalizma pa so nasprotno postale te lastnosti očitno globoko čislane še celo v vodilnih cerkvenih krogih.

Mimogrede: g. Štuhec v intervjuju zmotno trdi tudi, da je bil Jezus ustanovitelj cerkve. Namenoma želi namreč poistovetiti vero in cerkev. Kot moralni teolog si tudi tega potvarjanja nikakor ne bi smel privoščiti!

Ko smo že pri Jezusu, pa želim g. Štuheca in nadškofe spomniti na zgodbo iz Svetega pisma (Jezus v templju), v kateri piše, da se je Jezus ob pogledu na hazardiranje in trgovanje v božjem hramu hudo razjezil in je z bičem iz (židovskega) templja izgnal udeležence zlorabe. Če me občutki ne varajo, se papež Frančišek rahlo zgleduje po njem. Vprašanje je le, kako dolgo bo to še lahko počel.

Da ne bo nesporazumov. Cenim in spoštujem vero, iskrene in poštene vernike, kakor tudi iskrene in poštene duhovnike. Ravno tako uživam pri ogledih cerkvenih umetnin in arhitekture. Vendar imam precej slabo mnenje predvsem o netolerantnem delovanju RKC, o njeni politiki utaje in prikrivanja afer ter s tem povezane odgovornosti, kakor tudi o skrajno pomanjkljivem moralnemu vzoru cerkvene duhovščine.