Med volilci predsednika MOK je najti pisano zasedbo. Član z najdaljšim stažem je 78-letni Rus Vitalij Smirnov, ki je v MOK od leta 1971. Med volilnimi upravičenci so tudi udeleženci olimpijskih iger, nosilci olimpijskih kolajn in olimpijski prvaki. Pa tudi funkcionarji, ki v športu niso dosegli vidnejših rezultatov, ter ljudje modre krvi. Ta se je po žilah olimpijskega gibanja pretakala vse od njegovega začetka. Le za primerjavo, v slovenskem olimpijskem komiteju ni nekdanjih olimpijcev, v izvršnem odboru pa sta dva (Iztok Čop in Miro Cerar).

Puhlicam o vrednotah, ki naj bi jih zagovarjal olimpizem, danes verjamejo le še najbolj naivni. Da od De Coubertinovega načela »Važno je sodelovati, ne zmagati« ni ostalo nič, je znano že dolgo, zato se tudi kandidatom za predsednika MOK niti ni treba več truditi, da bi svoje besede pretirano zavijali v celofan. Pomena denarja v športu se ne trudi skrivati niti Mednarodni olimpijski komite, kar je razvidno že z njegove spletne strani: rubrike, kot so »financiranje«, »televizijske pravice«, »sponzorji« in »drugi komercialni programi« vabijo k MOK interesente, ki želijo z njim sklepati posel oziroma »delati« denar.

Prvi, ki se je zavezal kapitalu

Še v času, ko je na čelo MOK prišel Juan Antonio Samaranch, je bilo precej drugače, a je Španec, ki je v olimpijskem komiteju vladal z aristokratsko roko, marsikaj spremenil. Mož iz Barcelone je šel prvi v korak z globalizacijo in kapitalizmom. Ko je leta 1980 na volitvah v Moskvi dobil najbolj prestižno funkcijo v športnem svetu, je bil amaterizem še vedno živ, čeprav ga je v določeni meri uspelo načeti že njegovemu predhodniku Michaelu Morrisu. Če je Morris prižgal zeleno luč tudi za športnike, ki so kdaj dobili plačilo za svoje nastope, je Samaranch legaliziral šport kot poklic. Amaterski športniki dandanes sicer še vedno sodelujejo na olimpijskih igrah, a so tam bolj za okras. So le orodje za slepljenje, da De Coubertinovo načelo še ni umrlo.

Samaranch je Mednarodni olimpijski komite prevzel v ne najboljši kondiciji. Finančno stanje MOK ob koncu sedemdesetih let ni bilo niti približno tako bogato, kot je danes. Organizacija je bila precej manjša, temu primerna so bila tudi finančna sredstva. MOK je imel resne denarne težave. Kot se je izkazalo kasneje, je bila ena Špančevih glavnih nalog povezana s povečevanjem prihodkov, komercializacijo in globalizacijo športa. Na tem področjih je dosegel velik uspeh. Pod njegovim vodstvom je olimpijsko gibanje doživelo največ sprememb, in čeprav vse le niso bile povezane s poslovanjem, so bile te najbolj pomembne.

Samarancheve korenine segajo v frankistični režim (bil je podpornik generala Franca). V nasprotju s svojo preteklostjo je Samaranch olimpizem odprl za ženske, invalide, vse rase in narodnosti. V njegovem času je prva ženska postala članica izvršnega odbora MOK, prvič so organizirali paraolimpijske igre. Sprejel je torej tudi pozitivno plat globalizacije, kar pa je bil verjetno le stranski učinek prvega motiva – poudarjenega elitizma in težnje po dobičku.

Samaranch je poudarjal, da je treba De Coubertinove vrednote vpeljati v sodobni svetovni red. Ali je res hotel ohraniti vrednote, ki se danes zdijo zgolj nedosegljiv ideal, ali pa je bil to le izgovor za korakanje proti brezosebni komercializaciji športa, je drugo vprašanje. V vsakem primeru pa je jasno, da je šport vedno odsev razmer v svetu in obratno – razmere v svetu so odsev športa. Temu Samaranch ni mogel in verjetno niti ni hotel ubežati, zato se je bržčas moral prilagoditi. Nekateri mu očitajo, da se je prilagodil preveč, da se je preveč zavezal kapitalu. Sam je odgovarjal, da je treba denar, ki ga zaslužijo prek športa, vrniti nazaj v šport.

Ob številkah, ki so zapisane ob njegovem imenu, bi vsak ekonomist gledal nanj z občudovanjem. Ko je leta 1980 prišel na položaj, je MOK s televizijskimi pravicami od olimpijskih iger zbral poldrugi milijon evrov, leta 2001, ko se je poslovil, se je vrednost povečala na blizu 675 milijonov evrov. Drži, da so nekaj denarja vrnili nazaj v šport, toda milijoni, ki se vrtijo okoli MOK, verjetno niso najboljše sporočilo mladim, ki naj bi jim po lastnih besedah želeli dajati dober zgled. Samaranch je poskrbel za finančno trdnost MOK in liberalizacijo, šport je odprl določenim družbenim skupinam, vzgibov, da bi poskušal zavreti prevlado kapitalističnih vrednot v športu, pa ni kazal.

Premalo donosni odpadejo

V času Samaranchevega predsedovanja se je število držav udeleženk iger povečalo s 149 na 199, število športov z 21 na 28, prišlo je do dveh bojkotov olimpijskih iger (ZDA leta 1980 niso sodelovale na igrah v Moskvi, Sovjetska zveza pa ne štiri leta kasneje v Los Angelesu), medtem ko je konec njegovega zadnjega mandata zaznamoval veliki podkupovalni škandal. Leta 1998 so v javnost prišle informacije, da naj bi organizatorji olimpijskih iger v Salt Lake Cityju pri kandidaturi za gostitelja zimskih olimpijskih iger 2002 podkupili nekatere člane izvršnega odbora MOK. Salt Lake City je kandidaturo tudi dobil. Prva moža organizacijskega odbora iger Tom Welch in David Johnson sta odstopila (nasledil ju je Mitt Romney, kandidat za predsednika ZDA na zadnjih volitvah), a sta bila kasneje oproščena vseh obtožb. Iz MOK je bilo izključenih deset članov, še deset je bilo kaznovanih, kar so bile prve sankcije proti korupciji v zgodovini olimpijskega gibanja.

V medijih so se pojavile tudi obtožbe na Samaranchev račun. Poročali so, da je prejemal draga darila, kot je nož v vrednosti 18.000 dolarjev, ki naj bi mu ga poklonili organizatorji zimskih iger leta 1998 v Naganu, in puški v vrednosti tisoč dolarjev, ki naj bi bili darilo Salt Lake Cityja, a mu tega niso nikoli dokazali. Škandal je prinesel nekaj sprememb: sprejeta so bila strožja pravila kandidiranja za olimpijske igre, uvedli so starostno mejo za člane MOK, vanj pa so vključili tudi petnajst nekdanjih športnikov olimpijcev.

Takšno dediščino je od Samarancha prevzel Jacques Rogge, ki je nadaljeval delo svojega predhodnika. Z olimpijsko ladjo je mirno krmaril in do konca mandata prišel praktično brez prask. Nanj se škandali niso lepili. MOK je postal organizacija, v kateri se vrti še več denarja in je še bolj v službi trga, na katerem ima monopolni položaj. Prihodki od televizijskih pravic so še višji, prednost pa imajo športi, ki so tržno bolj zanimivi.

Na sporedu olimpijskih iger od leta 2020 ne bo več rokoborbe. Ta je v začetku leta na glasovanju izgubila boj proti tekvondoju, kajaku, hokeju na travi in modernemu peteroboju. Tako je iz iger izpadel šport, ki je bil na sporedu vse od prvih olimpijskih iger moderne dobe leta 1896. Razlog naj bi bil v tem, da je bilo treba črtati enega od starodavnih športov (kar prav gotovo ni v skladu z olimpijsko tradicijo) in dati priložnost novim panogam. Resnica je bržčas v tem, da je rokoborba premalo donosna. Nima razvite marketinške mreže, je manj zanimiva za televizije in zato bo na sporedu olimpijskih iger zadnjič čez tri leta v Riu de Janeiru.

Od olimpijskih iger v Riu de Janeiru naprej bo mogoče televizijske pravice kupiti tudi za posamezen šport, ne le za celotne igre, to pa bodo lahko storile vse televizije, tudi plačljive. Trg ne bo več reguliran, cilj ne bo več, da igre gledajo vsi, ampak le tisti, ki lahko za prenos plačajo. Kar bo spet nov odmik od olimpijskih načel – tudi olimpijske igre bodo postale privilegij bogatih. Deloma lahko ta proces zavre odločba evropskega sodišča, po kateri bodo morale biti športne prireditve, ki so v javnem interesu, v Veliki Britaniji in Belgiji predvajane na neplačljivih televizijskih postajah (takšna uredba v Sloveniji že velja).

Eden in ostalih pet

Prav s tem bo povezano eno pomembnejših vprašanj za novega predsednika. Bo eden od šestih kandidatov, ki se potegujejo za prestižno funkcijo, nadaljeval s politiko predhodnika ali se bo zavzemal za to, da olimpijske igre ne bodo videti več zgolj ekonomska kategorija? Če bo izvoljen Švicar Denis Oswald, bi morda lahko sledil manjši zasuk, če je to sploh mogoče. Predsednik mednarodne veslaške zveze je znan kot zagovornik tradicionalnih vrednot v športu, nekateri pravijo, da je športni purist. Ker je Oswald predsednik ene od disciplin, ki imajo priponko »akademske«, svoje prepričanje lažje ohranja. Veslanje je bilo vedno univerzitetni šport, v njem nikoli ni bilo veliko denarja. Oswald vztraja pri tem, da na veslaških tekmah za svetovni pokal ni denarnih nagrad. Svoje vrednote bi na vrhu MOK težje uveljavil, kajti interesi so tam povsem drugačni, a glede na njegov profil oziroma dosedanje delo je mogoče pričakovati, da bi ob izvolitvi poskušal vsaj malo zavreti poslovni voz.

Na Oswalda imajo lepe spomine nekateri slovenski športni funkcionarji. Ko je Bled kandidiral za prireditelja svetovnega prvenstva v veslanju, je bil njegov protikandidat Luzern v Švici. Čeprav je 66-letni Oswald Švicar in dobitnik bronaste olimpijske kolajne leta 1968 v Ciudad de Mexico, svojega vpliva ni izrabil, da bi pomagal rojakom pri kandidaturi. Ohranil je nevtralno držo, Bled pa je na glasovanju gladko zmagal.

V napovedih sicer bolje kaže Nemcu Thomasu Bachu, ki naj bi bil glavni favorit za zmago. Devetinpetdesetletni odvetnik je v MOK doslej deloval predvsem na področju boja proti dopingu, kar poudarja tudi v svojem programu. Je tudi predsednik nemškega olimpijskega komiteja in eden od podpredsednikov MOK. Če bo izvoljen, bo prvi olimpijski prvak na čelu MOK (enako bo tudi v primeru zmage Sergeja Bubke). Zlato kolajno je osvojil leta 1976 v sabljanju, v ekipni tekmi. Da se bo ukvarjal s športno politiko, se je odločil štiri leta pozneje, ko se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da je življenje športnikov diktirala politika oziroma hladna vojna. V Moskvi si je leta 1980 želel braniti naslov olimpijskega prvaka, a se za zlato kolajno ni mogel potegovati, ker je zahodni blok bojkotiral igre v Sovjetski zvezi. Bach je doma iz Würzberga, od koder prihaja tudi slavni košarkar Dirk Nowitzki.

Med vsemi šestimi kandidati ljubitelji športa najbolje poznajo Sergeja Bubko, ki pravi, da je bil Juan Antonio Samaranch njegov mentor in velik prijatelj. Če bi glasovala športna javnost, bi imel Ukrajinec največ možnosti za zmago, ker pa so stvari drugačne, ni v favoriziranem položaju. Svetovni rekorder v skoku s palico je takoj po koncu športne poti zakorakal med funkcionarje. Že leta 1995 je postal član komisije športnikov, od leta 1999 je član MOK, vseskozi pa je bil zelo aktiven tudi v Ukrajini, kjer se je zavzemal predvsem za šport mladih in večjo udeležbo žensk na vodstvenih položajih. Verjetno bo to eno od vodil njegovega mandata, če bo izvoljen. To ne bi bilo slabo, saj je MOK še vedno izrazito moški svet, kar tako pravičniški, miroljubni in pošteni organizaciji, za kakršno se ima, ni v čast.

V svoji kandidaturi Bubka poudarja ozaveščanje mladih o športu in zdravem življenju. V enem od intervjujev je govoril o tem, da se preveč nezdravo prehranjujejo, da se preveč časa zadržujejo pred računalnikom in da je med njimi preveč debelosti. Govoril je celo o tem, da je treba rešiti generacijo, ni pa povedal, kako namerava to storiti. Besede o reševanju generacije so zvenele nekoliko plehko. Če bi MOK res želel »rešiti generacijo«, bi lahko mladim dal drugačen zgled, kot ga daje danes, pa tudi kakšen milijon od televizijskih pravic več bi verjetno prav prišel pri reševanju te problematike.

Bubka ni prvi, ki poudarja pomen mladih rodov, MOK to počne že vseskozi, a je tudi s tem povezano svetohlinstvo. Najprej v tem, da že otroci postajajo športni profesionalci, česar MOK ne zavira, temveč kvečjemu spodbuja s svojim zgledom. Nato z olimpijskimi igrami mladih (na njih sodelujejo športniki od 14 do 18 let), kjer je število športov in nastopajočih strogo selekcionirano, s čimer se razvrednotijo prvenstva v posameznih panogah. Pod pretvezo, da skrbijo za mlade, jim omogočijo vso potrebno materialno podporo, v resnici pa gre za močno komercializacijo, ki že prinaša denar, in vcepljanje olimpijske religije mladim športnikom. Nenazadnje so mladi tisti, ki prispevajo čas in denar v milijardno vrečo od televizijskih pravic, propagandne akcije, kot so igre mladih, pa služijo kot spodbujevalnik olimpijske potrošnje.

Možnosti za izvolitev imajo tudi preostali trije kandidati. Predvsem Richard Carrion je s čustveno predstavitvijo požel veliko pozornosti. Carrion je predsednik finančne komisije pri MOK. Čeprav pravi, da denar v naslednjem mandatu ne bo tako pomemben, bo težko stopil iz svojih finančnih čevljev. Bil je vodja pogajanj z ameriško televizijsko postajo NBC, na katerih je MOK s televizijskimi pravicami za poletne olimpijske igre leta 2020 iztržil rekordnih 3,3 milijarde evrov. Kandidata sta še Ng Ser Miang iz Singapurja, eden od podpredsednikov MOK, ki naj bi imel kar dobre možnosti za izvolitev (njegove delnice naj bi se gibale okoli tretjega mesta). Nekoliko slabše naj bi kazalo predsedniku mednarodne boksarske zveze Ching-Kuoju Wuju, 66-letnemu arhitektu iz Tajvana.