Jaz preprosto moram igrati!

Začetni impulz sklopu dogodkov, ki so se odvijali še na Konservatoriju za glasbo in balet ter v Slovenski filharmoniji, je dal otvoritveni koncert Slokar kvarteta pozavn, ki letos praznuje 40 let delovanja, zadnjih osem let v nespremenjeni mednarodni zasedbi; ob vodji Slokarju še švicarski pozavnist Armin Bachmann, bolgarski Wassil Christov in madžarski György Gyivicsa. Z gospodom Branimirjem Slokarjem sva se pogovarjala na dan koncerta v ljubljanskih Križankah.

Pozavna je eden prvih inštrumentov med trobili in edini, na katerem je že od nekdaj bilo mogoče izvajati kromatiko. Že v starodavnih časih je imel velik pomen pri religijskih obredih, od 15. stoletja pa je v glasbeni praksi tudi kot solistični inštrument, pri izvedbah maš in oratorijev, skorajda nenadomestljiv. Toda časi so se spreminjali in vloga pozavne je postajala vedno bolj drugotnega pomena, če posplošim, zgolj orkestrska. V sodobni ustvarjalnosti in razvoju glede pozavne smo Slovenci lahko kar ponosni. V prvi vrsti bi izpostavil Vinka Globokarja, ki je z novimi skladbami, eksperimentiranjem in razvojem novih tehnik ogromno naredil za povrnitev njene nekdanje veljave. Sam sem ubral drugo pot. Moj cilj je bil doseči s pozavno tisto, kar je Maurice André dosegel s trobento, torej postaviti pozavno med vodilne solistične inštrumente. Ob mojih začetkih je že bilo nekaj tovrstnih poskusov, vendar sem bil prvi, čeprav to nerad posebej poudarjam, ki je zarezal v bistvo – ustvarjalno in interpretativno odrinjenost in podcenjenost pozavne. To sem imel v mislih še v Sloveniji in temu sledil povsod drugod, kjer sem deloval. Navsezadnje sem bil prvi pozavnist, ki je posnel ploščo s solistično glasbo za pozavno.

Po mojem prvem koncertu z orkestrom v Bernu, ki ga je dirigiral Charles Dutoit, ki mi je ponudil za tisti čas redko priložnost. Po koncertu je k meni pristopila starejša gospa z besedami: to pa je bilo enkratno, gospod Slokar! Sem lastnica gramofonske firme, vas zanima, da bi za nas posneli ploščo? Strmel sem in nisem mogel verjeti v to, kar sem slišal. Tako sem sprejel ponudbo Claves Verlaga, najboljše švicarske založniške hiše na področju klasične glasbe, s katero edino že leta sodelujem. Kmalu sem spoznal, da me je šele to naredilo prepoznavnega in odprlo marsikatera koncertna vrata.

Veliko, več kot štirideset. V to sem bil nekako prisiljen. Pri mojih začetkih je bil repertoar za pozavno zelo skromen, tudi priložnosti za nastope ni bilo veliko. Toda tudi za to sem moral biti vseskozi v dobri formi in redno nastopati. Zato sem začel snemati še plošče. Jaz preprosto moram igrati!

Z mojimi glasbenimi začetki je povezana grenka izkušnja. Kot nadarjenega so me vpisali v glasbeno šolo in začel sem se učiti teorijo. Učitelj v glasbeni šoli je zaradi sorodnosti v priimkih mislil, da je moj oče primarij v mariborski bolnišnici. Ko sem mu razložil, da sem Slokar in da ata dela v tovarni, sem ga očitno tako razočaral, da sem na koncu, čeprav sem bil najboljši, dobil štiri iz teorije. Takrat me je prešinilo: ker ti oče ni primarij, ti bo zadostovala tudi štirka! Tako sem bil ogorčen, da sem učitelju spričevalo vrgel kar pred noge, in nikoli več nisem stopil v glasbeno šolo. Vztrajal sem do sedemnajstega leta.

Na to je vplivalo več dejavnikov: prvič, čudovita zgodba o Glennu Millerju, drugič pa, da me drugi inštrumenti niso zanimali. Kot najstnika me je pri pozavni navdušila tudi eleganca igre. Toda še največ je pripomogel moj edini resnični mentor, oboist Alfonz (Fonzi) Švagan, ki je bil poročen z mojo sestro. Odprl mi je svet glasbe in dal prvo potrebno znanje. Nekega dne mi je rekel: veš, Branko, sedemnajst let si star, vzemi pozavno. Boš sijajno kariero naredil, ker razumeš glasbo. In sem se začel učiti pozavno, žal pri fagotistu, drugega ni bilo! Njegova navodila so bila povsem zgrešena in zame ena sama muka. Potem je v dogajanje z dobrim nasvetom vnovič posegel Fonzi. Vedel je, da imam luštno punco, in mi je rekel: kaj delaš, zakaj se tako mučiš z inštrumentom? Poskusi igrati tako, da občutiš stik z ustnikom, kot da bi »kuševal« punco. In se mi je odprlo! Na prvi pogled duhovita, četudi bizarna primerjava je pripeljala do psihološkega obrata v pristopu k inštrumentu in mi odprla nov pogled na tehniko igre, tako da nikoli več nisem imel tehničnih težav z njim. To, da moraš biti pri igri sproščen, je zame najpomembnejše za obvladovanje kateregakoli inštrumenta.

Pri sedemnajstih letih sem v Mariboru v enem letu naredil nižjo glasbeno šolo, veljal sem za super talent. Ko sem na povabilo profesorja Miškovića v Ljubljani zaigral drugi stavek iz koncerta za trombon Nikolaja Rimskega-Korsakova, je ta navdušeno poskočil in rekel: vi morate študirati pozavno! Toda moje misli so bile daleč od glasbe; treniral sem atletiko in dosegal lepe uspehe ter želel študirati psihologijo. Med čakanjem na izid sprejemnega izpita za študij psihologije na zagrebški univerzi pa sem vendar opravil avdicijo za Radijski orkester v Ljubljani in začel sezono kot tretji pozavnist. O glasbi nisem imel pojma in v orkestru sem se počutil izgubljenega. Zato sem, ko mi je sestra sporočila, da sem uspešno opravil izpit, z olajšanjem pustil pozavno in orkester ter odšel na študij psihologije v Zagreb. Toda pozavna je prišla za mano. Tam so že slišali za prvo nagrado, ki sem jo prejel leto prej na jugoslovanskem tekmovanju mladih pozavnistov v Banjaluki, zato me je hornist Prerad Detiček povabil v svoj trio in sem tako ob študiju psihologije začel zopet igrati pozavno.

A za uresničitev sanj o študiju psihologije ni bilo denarja. Potolažil sem se, da bom nadaljeval v Ljubljani ob delu v orkestru, kar se je kmalu pokazalo za nerealno, saj se ni dalo časovno uskladiti obojega, in sem se vdal v usodo; bom pač postal glasbenik, čeprav si tega nikoli nisem želel.

Da. (smeh) Potem je nekako vse hitro steklo. Študiral sem pri garaškem, precej bizarnem učitelju, ki je z ogromnim lastnim in učenčevim trudom le dosegal dobre rezultate. Toda ko bi nekega dne dosegel cilj, je s čudaškimi postopki vse razvrednotil. To bi se lahko zgodilo tudi meni. Zato sem se po diplomi, leta 1968, napotil v Pariz na Conservatoire National Superieur de Musique (CNSM), tedaj edino visoko glasbeno šolo v Franciji, in v zelo ostri konkurenci z uspehom opravil sprejemni izpit. Kandidatov nas je bilo 130, v drugo etapo nas je šlo trideset, na koncu – potem ko smo v enem mesecu morali naštudirati še novo zadano delo – sva se prebila le dva! Po enem letu sem dosegel tako imenovano premier prix (prvo nagrado), eno najbolj prestižnih evropskih diplom, in s tem končal študij v Parizu.

Prve koncerte kvarteta pozavn smo prirejali s kolegi iz orkestra. Čeprav nam je vse uspevalo z lahkoto, vseeno nisem bil zadovoljen, kajti nikoli ni bilo resnejšega poglabljanja v potankosti komorne igre. Medtem sem začel poučevati in sem zasedbo kvarteta vedno bolj zapolnjeval s študenti, ki so bili zares izjemni. Bili so zagnani in jim je to seveda ustrezalo. Tako sem šele leta 1973 kontinuirano začel delati s kvartetom, in to je bilo nekaj povsem drugega. Trdo smo delali na še tako navidezno nepomembnih potankostih in začeli igrati vse na pamet, kar je bilo takrat za pihalce in trobilce nepredstavljivo, za komorno glasbo pa še bolj. Z brezkompromisnim pristopom smo dosegli želeno sinergijo, ki je v komorni igri pri pihalih in trobilih ni pogosto srečati. Ko se je dejavnost kvarteta toliko razvila, da smo imeli tudi do šestdeset koncertov na leto, smo se vsi skupaj v glavnem posvetili delu v kvartetu. Gre za izjemne glasbenike in osebnosti. To je bil moj cilj in smo ga tudi dosegli!

V prvem ali drugem razredu osnovne šole sem bral neko knjigo, mislim, da je bila od nekega duhovnika in pisatelja (najbrž gre za Franca Ksaverja Meška in njegov potopis Pogled na Jungfrau in sosednje vrhove od Thuna, op. S. K.), v kateri so me navdušile čudovite slike alpskih pokrajin. Mama, tam bom enkrat živel, je kar izletelo iz mene. To mladostniško željo sem potem tudi uresničil. Vendar so bili tudi bolj otipljivi razlogi. Domov me, v sistem, ki ni dal kaj dosti na znanje in kakovost, ni mikalo. Hribi, ki so mi bili od nekdaj pisani na kožo in bi me spominjali na Slovenijo, so bili v Švici. Opravil sem avdicijo v Bernu in tam deloval sedem let. Orkestrsko kariero sem nadaljeval v Simfoničnem orkestru Bavarskega radia, kjer je bil šef dirigent Rafael Kubelik. Medtem pa mi je Igor Ozim predlagal, naj se prijavim na razpis za mesto profesorja na visoki glasbeni šoli v Kölnu. Bil sem v zadregi, saj sem menil, da sem še premlad za profesuro na tako imenitni visoki šoli. Na njegovo pregovarjanje sem se le prijavil. Odločitev komisije, da sprejme enega izmed nemških kolegov, je sprožila reakcijo študentov pozavne, ki so zahtevali od vodstva preklic in predlagali končno odločitev po poslušanju istih skladb, ki sva jih posnela oba na ploščah. Po poslušanju je direktor sklenil zadevo tako, da je rekel, zdaj pa nimamo kaj več debatirati, zadeva je jasna. Tako sem pri 32 postal najmlajši profesor kake visoke glasbene šole v Nemčiji.

Ko sem leta 1978 zapustil orkestrsko delo in sprejel profesuro v Kölnu, sem se moral odločiti tudi, kako dalje s solističnimi nastopi. Imel sem uspešnega, žal zgolj marketinško usmerjenega menedžerja, ki me je »prodajal« kakor žemljo. Ko sem nekega dne imel tega dovolj, sva se razšla. Ocenil sem, da je takšna kariera, četudi donosna, neživljenjska. Ne le nenehna potovanja, predvsem občutek, da si objekt ponudbe, da te nekdo dobesedno prodaja, je bil zame preveč moteč, da bi s tem lahko živel. Če bi tako nadaljeval, ne bi imel časa za resno individualno delo, družino, počitnice, smučanje, morje… Vedno sem izjemno veliko vadil. Vendar sem čutil, da moram biti vsaj en mesec na leto prost vseh obveznosti in dva tedna brez pozavne.

Pouka ne izvajam po uradniško, saj ga že zaradi mojih turnej ne morem. Po navadi povabim učence za nekaj dni k sebi domov, delamo vse dneve, medtem skupaj jemo, se družimo, športno rekreiramo, potem vnovič študiramo, uprizarjamo nastope… Pri tem nimam občutka nekega težkega dela, kot nekateri moji kolegi, ki se pritožujejo, da imajo dela čez glavo, in mi očitajo, da je meni lahko, ker k meni hodijo le najbolj talentirani. Res je, ampak zakaj? Zato, ker so opazili, da se pri meni nekaj zanimivega dogaja.

Res je, začetki so bili težki. V Kölnu sem že ob prihodu na visoko šolo naletel na odkrito obstrukcijo nekaterih kolegov, ki so grozili vodstvu, da Slokarju ne bodo poslali nobenega študenta, češ da sem solist in pozavnistov ne bom znal usposobiti za orkestrsko delo. Toda bil sem dovolj samozavesten in sem verjel v svoje početje. Vedel sem, kako se lotiti dela, kako s študenti razčleniti probleme in jih napotiti do rešitve. Nisem z njimi vadil. Moja vloga je, da študentu razložim bistvo problema. Sami so morali doseči cilj, in so ga tudi dosegali.

Pobuda je prišla iz družine Ploj Peršuh. Začeli smo s tečajem za dirigente in pozavno v Mariboru, kar smo ponovili leto zatem, nakar so prišli z zamislijo, da bi naredili akademijo Branimirja Slokarja. Misel mi je bila v začetku precej odbijajoča, to ni moj slog. Predlog sem zavrnil z besedami, da sem še živ, morda pa nekega dne, ko me ne bo. Toda predlagatelji so bili prepričani, da je to treba storiti že zdaj. Potem ko sem malo premislil, se mi zamisel ni več zdela tako slaba. Poletnih akademij je po Evropi veliko, tudi pri nas jih je menda nekaj. Z nazivom pa dogodku daš identiteto. Da je zamisel imela smisel, se je kmalu pokazalo pri naboru mentorjev, mojih kolegov, ki so se z veseljem odzvali.

Prej si bil pogosto »obsojen« na študij v določenem mestu, na eno možnost, brez izbire. Danes lahko greš kamorkoli, na Dunaj, v Salzburg, Berlin, Köln... In v tem smislu možnosti izbire razmišljam, ko gre za poletne akademije. Zato na našo akademijo ne prihajajo le virtuozi in izšolani glasbeniki, temveč tudi mlajši udeleženci, kar je dobro, ne le da poslušajo mentorje, temveč tudi tiste soudeležence, ki so že dosegli neko višjo raven. Po spoznavanju in prvih urah ugotoviš, na kateri ravni in koliko bo treba s kom delati. Tehnične probleme igre rešujemo s skupinskimi vajami, na katerih se ob vodstvu mentorja zgledujejo drug po drugem. Pri tem nam je vodilo, da ni časa, da bi ga zapravljali za temeljne zadeve. Bolj zahtevne programe pa obravnavamo individualno.

Mislim, da ne. To bom podprl z zanimivim dogodkom iz prakse. Po Parizu sem igral v več nemških orkestrih pod taktirko velikih dirigentov, Rafaela Kubelika, Karla Böhma, Georga Soltija… in pod taktirko Leonarda Bernsteina doživel eno najbolj žalostnih izkušenj. Dirigiral je prvo Brahmsovo simfonijo. V trenutku največjega mojstrovega navdiha se je nenadoma oglasil neki kontrabasist z izjavo: Maestro, die Suppe ist schon warm! Z drugimi besedami, gremo na juho, konec vaje. Sredi eksaltacije! Bernstein je z resignacijo in molče položil palčko na pult. Takrat sem se odločil, da grem iz orkestra. Po naključju sem imel intervju za revijo Das Orchester in sem med drugim povedal, da poklicni glasbeniki sovražijo glasbo, se obnašajo kot uradniki, kar so seveda objavili. Zavedal sem se ostrine izjave, vendar kaj takega nisem mogel zamolčati. Tega mnenja nisem skozi leta spremenil. Glasba je še vedno zame več od poklica, poslanstvo!