Zaradi dogodkov, ki so sledili, je Snowden razkril veliko več kot na desettisoče kršitev zasebnosti Američanov (NSA je, med drugim, nadzirala elektronsko pošto do 56.000 Američanov, ki niso imeli nobene zveze s terorizmom, kot je prišlo na dan v tem tednu). Britancem je razkril strah zbujajoče širjenje moči in vpliva britanske sestre NSA, domače prisluškovalne varnostne službe GCHQ, njeno zalizanost z NSA, ki ji je v zadnjih treh letih podarila sto milijonov funtov, in njeno servilnost ter podrejenost NSA, ki seže do britanskega vrha. Po več dnevih sprenevedanja in izmikanja Downing Streeta 10 in vlade manjka samo še osebno priznanje dopustnika Davida Camerona, da je bil on tisti, ki je julija, mesec dni po tistem, ko je Snowden Guardianu posredoval dokumente NSA, najvišjemu državnemu uradniku, šefu državne uprave siru Jeremyju Heywoodu osebno ukazal, naj stopi v stik z Guardianom. Kaj natančno naj bi dosegel s tem oziroma zahteval od Guardiana, (še) ne vemo, vemo pa za rezultat. Uredništvo Guardiana je zaradi pritiska in groženj vlade s sodišči 20. julija v kletnih prostorih časopisa uničilo vse računalniške trde diske, na katerih je imelo shranjene Snowdnove dokumente. Zgodilo se je to vpričo dveh agentov GCHQ, očitno izvedencev za razbijanje trdih diskov, ki sta novinarjem pomagala z nasveti o tem, katere dele diskov je treba razbiti, pa tudi, kako jih je treba razbiti.
Medtem ko Cameron ostaja na počitnicah na odročnem škotskem otoku Jura, so ministri potrebovali dva dni, da so – nedvomno v dogovoru z njim – spravili skupaj obrambo za ta režimski napad na svobodo tiska, ki bi bil nekaj pričakovanega v diktatorski, ne pa v demokratični državi. Najprej so razpršili krivdo. Odobrila naj bi ga tudi namestnik premierja Nick Clegg in zunanji minister William Hague. Poenostavljeno rečeno so proti Guardianu baje ukrepali zato, da ne bi Snowdnovi dokumenti prišli v napačne roke/v posest napačnih ljudi. V dobro državne varnosti. Zato, da bi zavarovali življenja. Pred kom in/ali čim? Pred – seveda! – teroristi in terorizmom. Nekdanji britanski zunanji minister Malcolm Rifkind, ki predseduje parlamentarnemu odboru za obveščevalno dejavnost in varnost, je branil razbijanje Guardianovih trdih diskov z neprijetnim mnenjem, da ne Snowden ne urednik Guardiana ne moreta presoditi, kako pomembna je lahko objava kakšnega zaupnega dokumenta v boju proti terorizmu ali kako lahko pomaga teroristu. O tem naj bi lahko sodili samo v varnostno-obveščevalnih službah.
Deveturno maščevanje velikega brata
Prav na podlagi leta 2000 sprejetega britanskega zakona o boju proti terorizmu je britanska policija zadnjo nedeljo na letališču Heathrow z letala, ki se je na poti iz Berlina v Rio de Janeiro ustavilo v Londonu, odpeljala, pridržala in polnih devet ur – toliko, kot ji omogoča ta zakon – zasliševala tranzitnega potnika, brazilskega državljana Davida Mirando. Obenem mu je zasegla prenosni računalnik, mobilni telefon, digitalno kamero, devedeje in vse drugo, na čemer bi lahko imel elektronsko shranjene podatke. Mirando so prisili, da jim je razkril svoja gesla.
Zakaj so se spravili nanj? Ne zato, ker bi bil teroristični osumljenec, ampak zato, ker je civilni (ljubezenski) partner novinarja Guardiana, Američana Glenna Greenwalda, ki je napisal veliko večino člankov o Snowdnovih dokumentih. Miranda pravi, da mu med zaslišanjem, v katerem je sodelovalo sedem agentov, niso postavili niti enega vprašanja o terorizmu, so mu pa grozili z zaporom, če ne bo odgovarjal na vprašanja o dokumentih NSA, Guardianu, Snowdnu, Greenwaldu in ameriški filmarki Lauri Poitras (Poitrasova sodeluje z Greenwaldom pri obdelavi Snowdnovih dokumentov), ki jo je obiskal v Berlinu. Velika brata iz ZDA in Britanije sta mu bila očitno na sledi. Potem ko so predstavniki britanske vlade sprva zatrjevali, da je bilo pridržanje in zasliševanje samostojna policijska odločitev, je prišlo na dan, da je bila to navadna laž. V Washingtonu so uradno priznali, da so jim iz Londona vnaprej sporočili, kaj pripravljajo Mirandi, obenem pa zanikali, da so to sami zahtevali od Britancev.
Razbijanje trdih diskov enega izmed vodilnih časopisov in pridržanje ter deveturno zasliševanje tujega državljana, ki ni kršil nobenega britanskega zakona, sta najnovejši prikaz tega, kako velika polnomočja so iz naslova boja proti terorizmu od zakonodajalcev dobile britanska, ameriška in druge vlade in kako preprosto jih je mogoče zlorabiti proti komerkoli, ki ti stopi na žulj. Potencialna zloraba teh polnomočij je strah zbujajoča: vlade s protiteroristično zakonodajo lahko »ukrepajo«, proti komerkoli hočejo, ali nadzirajo, kogarkoli hočejo. Tudi če ne obstaja niti najmanjši sum povezave s terorizmom, ga lahko pridržijo, zaslišujejo in ustrahujejo. Vlado branijo celo nekateri desničarski časopisni kolumnisti, na primer Stephen Glover, ki je v Daily Mailu napisal, da je Guardian v »motnih vodah, v katere se tisti, ki ljubijo svojo domovino, ne bi smeli podajati«. Nemogoče se je ne strinjati z Greenwaldom, ko pravi, da gre za pomembno opozorilo, kako pogosto vlade lažejo, ko trdijo, da potrebujejo taka polnomočja, da bi ustavile teroriste, in kako nevarno je politikom dati polnomočja, katerih uporabe ni mogoče nadzirati.
Svetost zaupnih informacij
Britanska policija je v četrtek zvečer na podlagi odredbe, ki jo je zahtevala od pristojnega sodišča, sprožila kazensko preiskavo o »tisoče zaupnih obveščevalnih podatkih«, ki jih je zasegla Mirandi. Predstavnik Scotland Yarda je ob tem dejal: »Prvi pregled zaseženega je pokazal, da gre za skrajno občutljivo gradivo, katerega objava bi lahko ogrozila življenja. Zato je protiteroristično poveljstvo sprožilo kazensko preiskavo.« Sodniki visokega sodišča so razsodili, da »oblasti lahko pregledajo zaseženo gradivo v obrambo državne varnosti in preiščejo, ali je gospod Miranda oseba, ki je ali je bila povezana z naročanjem ali pripravo terorističnih dejanj ali napeljevanjem k terorističnim dejanjem«.
Oba dogodka, posebej pa nenadna »prekvalifikacija« Davida Mirande iz civilnega partnerja, ki je novinarju občasno pomagal pri delu, v terorističnega osumljenca, vse bolj postavljata vprašanje, ali vlade tisti del novinarstva, ki pokriva vprašanja državne varnosti, že obravnavajo kot terorizem, da bi lahko izsilile še strožje zakone pri varovanju, izdajanju in objavljanju zaupnih informacij. Človeka, posebej novinarja, postane strah.