Moja sreča je, da imam službo, ki mi je dopustniško mirnost podaljšala z jutranjo jogo v parku. Resda je prekaljena plesalka, jogistka in aktivistka jutranjo jogo začinila s predavanji o aktivizmu in s filmi. Okupacija Oaklanda – Sri Louise je bila med ustanovnimi člani ameriškega gibanja – je potekala intenzivno in s strani policije brutalno. Kar je konkretno rezultiralo v rahel upad protestnikov in v novo maniro. Ustanovni člani, tisti, ki so preživeli, nosijo proteste v sebi, zunanja dejavnost se je spremenila, gibanje je prešlo na nove akterje. Smrtne žrtve, visoke odškodnine mesta za policijsko brutalnost, getovska organizacija prebivalstva... slike, filmske podobe, besede, vse to, kar nas potencialno, teoretično lahko še čaka, smo predelovali zjutraj v parku, pred jogo in po njej. Seveda se bo začarani krog nadaljeval, to, kar se dogaja in se bo nadaljevalo v Združenih državah Amerike in drugod po svetu, ni direktno prenosljivo na slovenske razmere. Gre pa za povezano avro sveta, če hočete. Se le pozna, da sem delovni tempo začela z jogo in taj čijem, kar pušča posledice v vokabularju in doseganju čiste sreče.

Sri Louise, naša uvožena jogistka, je med drugim povedala, da po policijski brutalnosti in ubitih prijateljih na protestih ni več tako intenzivno vpila proti umazanemu svetu v prvih bojnih linijah. Ker je vedela, da ne zaleže, da se bo začarani krog bankirskih okupacij neplačnih kreditov nadaljeval v zapiranju hiš in metanju obubožanega prebivalstva iz lastnih domov. Ker se boj zaradi gensko predelane hrane in izrinjanja naravnih vrst bije s tistimi, ki so polni denarja in povezani z oblastjo. No, kupili so jo. Vsaj v Združenih državah Amerike. Prekaljena aktivistka in umetnica je začela s protesti v osemdesetih letih preteklega stoletja. Stali so pred redko poseljenimi bolnišnicami, kjer so opravljali splave, in branili tiste, ki so skrivaj vstopale skozi zadnja vrata. Na glavnem vhodu so kakopak skandirali in paradirali tisti, ki jim je vsako življenje sveto. Pravi, da še vedno velja, da je v tistih zveznih državah, kjer je splav dovoljen, bolnišnic malo ali pa so redko poseljene in da znajo biti postopki za tiste, ki nimajo denarja, včasih tako dolgi, da splav ni več mogoč.

Toliko o demokraciji. Pravici do odločanja o lastnem življenju in telesu. In o denarju. Seveda bogate Američanke lahko postopke opravijo hitro in naskrivaj. Njene zgodbe so bile pretresljive. Toda v mirnem načinu njenega podajanja in pregovorno znani sposobnosti Američanov, da artikulirajo jasna stališča, je seval mir. Nobene jeze, razočaranja, niti ne vdanosti v usodo. Zgolj mir. Za katerim so leta dela, tudi na sebi, razočaranje nad plesno sceno, življenjem, osebna razočaranja... Vse to je sprejela, se odpovedala ljudem in stvarem, ki so jo ohranjali v negotovosti in razočaranju. Obrnila je nov list, počasi, postopoma, in danes je ok. Z rezkim glasom pove, kar je paradoksalno glede na njeno podobo privlačne ženske, da je sistem tak, da se počutimo krive, ne dovolj dobre, nemočne. It's in the system – to je v sistemu.

Ko sem torej ležala v parku po jogi in se sproščala, razstrupljala telo od kapitalizma, je tu in tam zazvonil telefon. Ker sem bila v službi, si tega, da ignoriram klice, nisem mogla privoščiti. Nekaj novinark je zanimalo, kako poteka delo redkih prebivalcev v glavnem mestu, kaj se nam v aktivističnem duhu še obeta na delavnicah. Vmes tudi kakšen uradni klic. Ene izmed uradnih oseb v dolgi verigi tistih, ki ne znajo pojasniti, kje se je izgubil tisti usodni papir, ki že dva meseca kroži po neki hiši in onemogoča, da bi izvedli nakazilo za opravljeno delo. Ampak sem se maksimalno potrudila ostati mirna. Le delam jogo in ne gre, da norim, ker me za opravljeno delo tistim nekaj revnim delodajalcem še ni uspelo plačati. Sreča ni v denarju, ampak v delu. In tako ležeča ugotovim, zakaj neki bi se jezila. Zahvaljujoč staršem, prijateljem nisem lačna, še vedno kadim, čeprav sem tik pred bankrotom. Še sem živa in celo mirna. Omogočili so mi, uradniki in ostali, da kljub visokim obrestim na neplačane kredite in drugim zadevam preživim. Z domišljijo, dobro voljo, solidarnostjo – privilegij! Da se. Za srečo denar torej ni nujen, dokler imam delo, ki me veseli. Tega mi nihče ne more vzeti.

Sreča se nadaljuje tudi s taj čijem. Videti je lepo, ta vzhodnjaška veščina. Mirno, skoncentrirano. Toda ples rok je daleč od enostavnega. Ura taj čija me je speljala stran, mi spraznila glavo, okupirala telo v tem elegantnem »plesu«. Tudi pogovor s prekaljenim gospodom sindikalistom je dobro del. Kljub debati o situaciji v državi je bilo vzdušje mirno. Lep dogodek. Tisti, ki smo bili tam, vemo, kaj počne na dolgotrajnih pogajanjih z vlado, vemo, kako se steber miru in zbranosti dodatno pomirja. Za vse druge, ki so manjkali, bo to ostalo dobro skrito dejstvo. Taj či me je v nedeljo zvečer po službeni dolžnosti premaknil stopnjo višje, na pot čiste sreče. Morda še nisem na nivoju umirjenosti Sri Louise, vsekakor pa bi se rada zahvalila državi, ker mi je posredno pomagala (in to preprosto tako, da ne funkcionira), da sem stopila na pot čiste sreče. Samo što nije, bi rekli nekdanji bratje.