Tako v Lipici kot v Pibru vzrejajo znamenite lipicance. Tu pa se podobnosti med obema kobilarnama bolj ali manj tudi končajo. Medtem ko slovenska država ne ve prav dobro, kako naj upravlja kulturno, zgodovinsko in naravno dediščino, ki jo predstavlja lipiška kobilarna kot zibelka lipicanskih konj, se je Avstrija s posebnim zakonom zavezala, da bo skrbela za trajni obstoj kobilarne Piber in znamenite Španske jahalne šole na Dunaju. Če sta pred leti obe omenjeni ustanovi poslovali s tudi do trimilijonskimi izgubami letno, sta predlani ustvarili 30.000 evrov dobička.

Koliko direktorjev je imela kobilarna Piber v zadnjih dvajsetih letih?

V zadnjih dvajsetih letih niti ne veliko. Od leta 1983 pa do 2001 je ustanovo vodil en sam direktor. Zatem se je kobilarna iz državnega podjetja spremenila v delniško družbo in v naslednjih petih letih so se direktorji zamenjali trikrat. Toda od leta 2007 je z dvema direktorjema na čelu vodstvo spet precej stabilno.

Kakšne pa so prednosti dvojnega vodstva?

Težko je najti osebo, ki bi lahko pokrila ves spekter znanj, ki jih zahteva vodenje kobilarne in Španske jahalne šole. Sam sem odgovoren za finance, zaposlene in lokacije, na šolo jahanja pa se ne spoznam in bi moral popolnoma zaupati temu, kar bi mi povedali zaposleni v podjetju. Gospa Elisabeth Gürtler, moja kolegica na čelu podjetja, je bila ena najboljših avstrijskih dresurnih jahačic, zato lahko natančno presodi na primer, kako kvalitetni so žrebci in kako napreduje dresura.

Glede na to, kako širok spekter dejavnosti imamo, gre za obdelovanje kmetijskih površin, dresuro, izobraževanje jahačev, turistične dejavnosti in tudi upravljanje dveh trgovin, dva človeka s kompetencami na različnih področjih lahko pomembno prispevata h kvaliteti vodenja podjetja.

A vi prihajate iz gozdarstva.

Po izobrazbi sem pravnik in sem več let delal v največjem gozdarskem podjetju v Avstriji, namreč pri državnih gozdovih, Österreichische Bundesforste. Tudi tam sem spremljal transformacijo tega državnega podjetja v delniško družbo in to je bil tudi eden od razlogov, zakaj so me hoteli imeti v Pibru. Pri državnih gozdovih je bila to zgodba o uspehu, danes ta družba ustvarja velike dobičke. V Pibru so bili pogoji preobrazbe podobni, le dejavnost je povsem različna.

Kaj konkretno pomeni omenjena sprememba iz državnega podjetja v delniško družbo?

Tako Španska jahalna šola kot tudi Piber sta bila prej državni podjetji. To je pomenilo, da sta bila neposredno podrejena ministrstvu za kmetijstvo. Nista imela lastnih proračunov in nista bila odgovorna za nič, vse je določilo ministrstvo: koliko ljudi lahko dela v Pibru, koliko v Španski jahalni šoli, kje se bo kaj kupilo. Obe podjetji sta bili torej v veliki meri nesamostojni. Nato se je poskušalo ustanoviti družbo, ki bi bila podobna družbi z omejeno odgovornostjo. Razlika je le v tem, da ima minister v skrajnem primeru še vedno pravico poseči v podjetje, vendar to pravico le redko izkoristi. V zadnjih trinajstih letih se je to zgodilo le enkrat, ko je zahteval, da je treba uresničiti priporočila računskega sodišča.

Pod katero ministrstvo pa sodite?

Za nas je pristojno »Lebensministerium«, pod katerim v Avstriji združujemo področja kmetijstva, vodnega gospodarstva, gozdove in okolje.

Katere so prednosti preoblikovanja v delniško družbo?

Prednost te spremembe je, da smo sedaj odgovorni za svoj proračun, odgovorni za to, koga in koliko ljudi bomo zaposlili, cilj pa je tudi, da poslujemo bolj ali manj uravnoteženo. Smo kulturna ustanova, zato nihče od nas ne zahteva velikih dobičkov, ne smemo pa poslovati z velikimi izgubami. Naša prednost je v navezi Španske jahalne šole na Dunaju in kobilarne v Pibru. Na Dunaju kulturni turizem, prodaja vstopnic za predstave in oddajanje nepremičnin ustvarjajo velike dobičke, s katerimi lahko pokrivamo tudi stroške kobilarne v Pibru.

Kobilarna je vedno povezana s stroški, ki jih le s prodajo konjev, še posebej lipicancev, ni mogoče pokriti. Zadnji dve, tri leta nam uspeva, da s prihodki Španske jahalne šole te stroške bolj ali manj pokrivamo iz tekočega poslovanja.

To pomeni, da ne ustvarjate izgub?

Imamo majhne izgube, pa še te niso nastale iz tekočega poslovanja. Lani smo imeli 172.000 evrov izgube, to ni veliko.

Pred dvema, tremi leti je bilo drugače?

Tedaj so bile izgube zelo velike, celo do tri milijone evrov. V zadnjih letih smo prihodke na Dunaju močno okrepili: če smo prej zaslužili šest, sedem milijonov evrov na leto, smo lani ustvarili 11 milijonov. Imamo več predstav, pogosteje oddajamo naše nepremičnine, ponujamo tečaje za jahače, skušamo biti aktivni na trgu sponzorjev, in vse skupaj prinese v vrečo več denarja.

Kakšen je pravzaprav odnos med Špansko jahalno šolo in Pibrom? Pravite: Španska jahalna šola služi denar, mi ga trošimo, toda Španska jahalna šola najbrž prav tako potrebuje kobilarno Piber...

Tako je, če ne bi bilo vzreje, ne bi bilo žrebet, ne bi bilo dobrih žrebcev, ki bi jih potem izšolali na Dunaju, in brez tega Španska jahalna šola ne bi mogla delovati. Po drugi strani je s finančnega vidika tako, da visokih stroškov, ki nastajajo z vzrejo, kobilarna s svojimi lastnimi prihodki ne more pokriti in je to mogoče le v kombinaciji z jahalno šolo na Dunaju. Od države sicer dobimo subvencijo za vzrejo, 690.000 evrov na leto, toda v Pibru imamo okoli 250 konj, ki potrebujejo 24-urno oskrbo. Hkrati skušamo obdržati čim več različnih linij žrebcev in rodov kobil, vse skupaj pa zahteva veliko denarja.

Leta 2010 so se v avstrijskih medijih pojavila ugibanja o tem, da bi Piber lahko zaprli zaradi nerešenih vprašanj glede financiranja med zvezno oblastjo in deželno vlado. Bi Španska jahalna šola lahko preživela brez kobilarne v Pibru in konje kupovala drugje, na primer v Lipici?

Leta 2010 je šlo za izključno politično razpravo, ki so jo podžgale deželne volitve. Obstaja namreč prav poseben zakon o Španski jahalni šoli in kobilarni Piber, ki nam nalaga zavezo za delovanje obeh inštitucij. Po tem zakonu sploh ne bi bilo mogoče zapreti kobilarne Piber in konjev kupovati v Lipici ali na prostem trgu, v njem je namreč zapisano, da kobilarna Piber služi vzreji konj, in ob to se ni doslej še nihče resno spotaknil.

Bi torej lahko rekli, da se kobilarna pojmuje kot neka kulturna dobrina, ki je v Avstriji obstajala v preteklosti in bo brez dvoma obstajala tudi v prihodnosti?

Lipicanci, Španska jahalna šola in Piber so zagotovo inštitucije, ki jih avstrijska javnost in prebivalstvo zelo cenita, in nihče ne postavlja pod vprašaj njihovega nadaljnjega obstoja.

Je lastnik družbe, o kateri sva govorila, še vedno država?

Ja, država je 100-odstotni lastnik.

Je država dober lastnik? Pogosto slišimo, da je zasebno podjetništvo učinkovitejše...

Z omenjeno družbo smo ravno hoteli združiti pozitivne lastnosti obojega. Po eni strani pravimo, da v državnem podjetju ni povsem optimalnih postopkov, ni odgovornosti in zavesti za gospodarno ravnanje. Tako smo ustanovili družbo, katere lastnik je sicer še vedno država, hkrati pa je družba samostojna, ima direktorja s petletnim mandatom in nadzorni svet, ki ga nadzoruje. Ravno ta kombinacija, država ostane lastnik v sicer samostojni družbi, nam je pomagala, da se lahko izognemo pomanjkljivostim in napakam, ki so se dogajale v preteklosti. Po drugi strani menim, še posebej ko gre za kulturne dobrine, da ni dobro, če se jih povsem privatizira. Zagotovo ne bi bilo dobro, če bi bila kobilarna Piber ali pa Španska jahalna šola v lasti nekega zasebnika ali podjetja.

Država od vas zahteva, da dobro gospodarite...

Ja. Zagotovo ne moremo kar reči, da bi pa zdaj radi od države na primer 5 milijonov evrov, ker se nam ravno ni izšlo. Naš cilj je, da s poslovanjem čim več zaslužimo, bodisi s prodajo konj bodisi z vodenimi ogledi tu v Pibru in celotnim programom na Dunaju. Toda če ob vseh prizadevanjih vendarle ostane kaj nepokritega, potem vskoči država.

Obstaja namreč vrsta dejavnikov, na katere ne moremo vplivati. Na primer oblak vulkanskega pepela pred tremi leti, ki je povzročil, da so letala ostala na tleh, turisti niso prileteli na Dunaj in naše predstave, ki so bile sicer vselej razprodane, so ostale napol prazne. Na to seveda nismo imeli nikakršnega vpliva, in ravno za takšne primere v zakonu obstaja določilo, ki državo zavezuje, da trajno zagotovi delovanje kobilarne Piber in Španske jahalne šole.

Kakšen je letni proračun kobilarne Piber?

Kobilarna stane na dan približno 10.000 evrov, stroški za Piber torej znašajo okoli 3,5 milijona evrov na leto. Od države prejmemo, kot že omenjeno, 690.000 evrov, ki so namenjeni izključno vzreji, in ministrstvo to namenskost tudi nadzoruje. Ostalo pokrivamo iz lastnih prihodkov in prihodkov Španske jahalne šole.

Prej ste dejali, da se poskušate izogniti ponavljanju napak, ki so jih delali v preteklosti. Katere pa so bile po vašem mnenju te napake, ki so recimo vodile k tako velikim izgubam?

Ne vem, če jih res lahko imenujemo napake oziroma presojamo, ali so delali prav ali narobe. Vendar je šlo za povsem drugačen način razmišljanja, kmetovali pa so tako, kot se v 21. stoletju ne kmetuje več. Tako so v Pibru na primer gojili oves, kljub temu da tu za njegovo pridelavo ni ne prave zemlje niti pravega podnebja. To je pomenilo velike stroške in slabo kvaliteto, zato smo oves prenehali gojiti in ga sedaj kupujemo.

Ali na trgu kupujete vso krmo, ki jo potrebujete?

Ne, s senom se sami preskrbujemo, saj ima Piber odlične travnike. Samooskrba je zato tudi cenejša od nakupa. Smo pa medtem obnovili kmetijske stroje in potrebujemo sedaj bistveno manj ljudi. Če jih je bilo prej 15, sedaj to delo opravita dva sodelavca in še eden s polovičnim delovnim časom. Zdaj so travniki pokošeni v treh dneh, hkrati je seno v tem času tudi že pospravljeno, medtem ko smo prej za to potrebovali tedne. Da torej odgovorim na vaše vprašanje – 95 odstotkov krme pridelamo sami, ostalih 5 odstotkov kupimo, pri čemer gre za stvari, ki ne uspevajo pri nas.

Koliko ljudi dela v Pibru?

Imamo 55 do 60 zaposlenih, odvisno od sezone. Poleti jih je nekaj več, saj je več turistov kot pozimi.

Pred desetimi leti si pravzaprav v Pibru turizma sploh niste želeli...

Ta miselnost se je od takrat popolnoma spremenila in spremembe so se začele dogajati, še preden sem sam prevzel vodenje družbe. Sedaj smo eno vodilnih turističnih podjetij v regiji in imamo 55.000 do 60.000 obiskov na leto. Turistična dejavnost je tudi pomemben del naših prihodkov. S prodajo konjev zaslužimo 150.000 do 200.000 evrov na leto, s turistično dejavnostjo pa več kot dvakrat toliko, torej 450.000 do 500.000 evrov.

Če bi turistične dejavnosti izločili v samostojno družbo, bi poslovala z dobičkom?

Ja, poslovala bi z dobičkom. Vendar to ne bi imelo nobenega smisla, celo kavarno raje vodimo sami. Prej smo prostore oddajali različnim najemnikom, kvaliteta storitev je nihala, mi pa nikdar nismo bili gotovi, ali bomo dobili najemnino ali ne. Zdaj že dve leti kavarno vodimo sami, gostje se ne pritožujejo več, pa tudi prihodki so v redu.

Kako pogosto lahko obiskovalci vidijo konje, kako prost je dostop do njih?

V poletni sezoni imamo pet vodenih ogledov na dan, vselej ob določenih urah. Gostje, ki se sprehajajo naokoli, lahko konje vidijo na pašnikih, toda osrednji prostori, kjer je mogoče videti kobile skupaj z žrebički ali pa plemenske žrebce, so dostopni le z vstopnico.

Koliko stane vstopnica?

Za odrasle 12 evrov, obstajajo pa še tarife za skupine in otroke.

Ali turisti pravzaprav ne motijo konjev, jim lahko turistična dejavnost v kobilarni škoduje?

Nikakor. Konji morajo biti, tudi zaradi kasnejših nastopov na Dunaju, vajeni stika z ljudmi. Naša žrebeta so od rojstva v nenehnem stiku z našimi sodelavci in tudi z obiskovalci. To se mi zdi dobra, koristna simbioza in dobra priprava na njihove kasnejše naloge v Španski jahalni šoli.

Prej ste govorili o prodaji konj, koliko stane lipicanec iz vaše kobilarne?

Cena je odvisna od tega, ali gre za žrebe, za neujahanega konja ali pa že povsem izšolanega žrebca. Giblje pa se med 2500 in 20.000 evri. Kupci prihajajo pravzaprav z vsega sveta. Največ konjev sicer še vedno prodamo v Avstriji in Nemčiji, toda v zadnjih mesecih smo jih precej prodali tudi v Čile, kjer postavljajo na noge lastno vzrejo lipicancev in so večino konjev kupili prav pri nas.

Kdo običajno kupi lipicanca?

Največkrat ljudje, ki kupujejo konja iz ljubiteljstva in za svoj prosti čas. Zaradi svoje velikosti lipicanci niso pogosto zastopani v športni dresuri, za preskakovanje ovir so tudi premajhni. Včasih se naši sodelavci v svojem prostem času z našimi konji udeležijo tekmovanj v vožnji vpreg, vendar posebnega oddelka za to nimamo.

V Pibru imate 250 konj, koliko jih je vseh, skupaj s Špansko jahalno šolo?

Vsega skupaj, se pravi na vseh lokacijah, imamo 360 konj. Dunaj in Piber obstajata že dalj časa, od nedavnega pa imamo tudi konjušnico v Heldenbergu v Spodnji Avstriji. Od sredine julija do sredine avgusta v Španski jahalni šoli namreč ni predstav in žrebci se morajo v vročem poletju nekje odpočiti. V Heldenbergu je konjušnica v naravi, s pašniki, sprehajališčem za konje in številnimi možnostmi za ježo. Na Dunaju takšnih možnosti nimamo, Španska jahalna šola domuje namreč v prvem okrožju, torej v samem središču mesta. Zato imamo tam tudi omejeno število konjskih boksov, prostorov zaradi spomeniškega varstva namreč ne moremo razširiti. Ker pa se program nastopov na Dunaju širi, potrebujemo več izšolanih žrebcev, zato jih sedaj šolamo tudi v Heldenbergu.

Koliko prostora imajo na voljo konji v Pibru, kako velika so skupaj vsa vaša posestva?

Vsega skupaj je 550 hektarjev, od tega je 150 hektarjev pašnih planin. Mladi konji, stari od enega do treh let, so ločeni po spolu na dveh planinah. Po treh letih in pol se začne šolanje konj in tedaj se odločimo, kateri žrebci gredo na Dunaj, katere kobile ostanejo v kobilarni, katere bomo prodali itn.

Potem imamo še okoli 10 hektarjev gozda, preostalih 300 hektarjev pa je vse to, kar vidite okoli gradu. To so travniki, ki jih uporabljamo za pridobivanje sena ali za pašnjo. Konji lahko ves čas menjajo pašnike in imajo vselej dovolj krme na prostem. Zato so naši konji – razen v hudi poletni vročini opoldne ali pozimi v zelo hudem mrazu – več ali manj na prostem.

Imate v kobilarni lastno veterinarsko službo?

Vodja kobilarne je tudi živinozdravnik. Kadar je na Dunaju, pa sodelujemo z dvema veterinarjema v okolici. Toda vzreja in parjenje sta povsem v njegovih rokah, le kadar gre za nujne primere v njegovi odsotnosti, pokličemo živinozdravnika od zunaj.

V Lipici so imeli z zdravjem konj nekaj težav, nekaj žrebcev je celo poginilo. Se s podobnimi težavami srečujete tudi v Pibru?

Posamični primeri pogina živali se vedno znova pojavljajo. Kak mlad žrebec ali kobila lahko pade na planini ali si zlomi tilnik. Zgodi se, da živali preminejo od starosti. Tu imamo žrebce, ki so stari tudi 30 let in pri nas uživajo svoj zasluženi pokoj. Toda smrtni primeri zaradi bolezni se v Pibru le redko zgodijo. Poznamo tudi kolike, vendar je te, če se res ne zaroti vse proti nam, mogoče uspešno zdraviti. Nazadnje se je neke vrste epidemija med kobilami pojavila pred 40 leti. Toda zatem smo povsem spremenili oskrbo. Zdravju živali posvečamo izjemno veliko pozornosti, imamo lastni priročnik pravil, v katerem je natančno zapisano, koliko cepljenj je potrebnih pri živalih, koliko rutinskih pregledov, kakšne sestave mora biti krma itn. In s tem imamo dobre izkušnje.

Koliko žrebcev na leto izberete za špansko jahalno šolo?

Če pogledamo zadnja tri, štiri leta, jih izberemo povprečno osem do dvanajst na leto. V kobilarni pa se letno skoti okoli 35 do 45 žrebičkov, v najboljših letih jih je 50.

Omenili ste, da so se vaši prihodki v zadnjih letih bistveno povišali predvsem s tem, da ste povečali obseg predstav Španske jahalne šole na Dunaju. Koliko predstav ste imeli prej in koliko jih je sedaj?

Že v sedemdesetih letih smo imeli toliko predstav, kot jih je sedaj. V naslednjih dveh desetletjih se je število zmanjševalo in končalo pri številu 38 predstav letno. Sedaj imamo spet 75 predstav na leto, hkrati pa se odpravimo tudi na dve do tri turneje. Prej je bilo tako, da v času turnej na Dunaju ni bilo predstav, sedaj pa potekajo tudi, če Španska jahalna šola gostuje kje drugje, saj imamo dve ekipi.

Na spremembe so se zaposleni na začetku zelo kritično odzvali, predvsem zaradi skrbi, koliko več dela to zanje pomeni. Soočiti pa so se morali še z drugimi spremembami, saj so prej za predstave dobivali posebne dodatke. Danes vsi zaposleni dobivajo fiksno mesečno plačo brez kakršnihkoli dodatkov.

Kako visoke pa so te plače?

Vajenci dobijo 500 evrov bruto, začetni jahači začnejo pri 2500 evrih bruto, trenerji, odvisno od starosti, pa zaslužijo od 4500 do 6000 evrov. To je tudi za avstrijske razmere dobra plača. Med zaposlenimi imamo kot dediščino iz prejšnjih časov še nekaj državnih uslužbencev. V njihove plače, ki so zelo visoke, ne moremo poseči in čakamo, da se bodo upokojili.

Pa najdete dovolj strokovno usposobljenih ljudi na trgu dela?

Izobraževanje smo pred nekaj leti temeljito reformirali. Prej smo mlade v Španski jahalni šoli zaposlili kot pomočnike in so se izobraževali znotraj ustanove. Po šestih letih so lahko napredovali, toda če niso ustrezali, so ostali brez službe, hkrati pa izobrazbe, ki so jo pridobili v Španski jahalni šoli, niso mogli uveljavljati na trgu dela. V Avstriji po drugi strani obstaja državno priznani poklic konjušnik in zanj se šolajo v vajeniških šolah. Vsi tisti, ki bi radi delali v Španski jahalni šoli, morajo sedaj pridobiti to izobrazbo, pri čemer praktični del pouka opravljajo pri nas. Po treh letih se lahko odločimo, ali nam kandidat ustreza ali ne, vsekakor pa ima priznano izobrazbo.

Tudi nam je ta sprememba prinesla velike prednosti, saj je kvaliteta izobrazbe precej višja. To pa hkrati tudi pomeni, da na trgu najdemo dovolj strokovno usposobljenih ljudi. Pred štirimi leti smo začeli sprejemati tudi ženske in letos, ko smo iskali tri vajence, se je za ta mesta potegovalo dvesto kandidatov, 195 je bilo deklet in le pet fantov.

Omenili ste, da ponujate tudi različne tečaje...

Ponujamo jih v Pibru in v Heldenbergu, odziv pa je tako dober, da smo trenutno razprodani.

Kakšni tečaji so to?

Na Dunaju so to tečaji za vožnjo kočije. Gre za enotedenski tečaj, ki se zaključi z izpitom, ta pa tečajniku, ki ga je uspešno opravil, dovoljuje vožnjo s kočijo v javnem prometu. Ponujamo tudi tečaje za vožnjo četverovprege, v Heldenbergu pa od letos ponujamo tečaje iz teorije za jahače in pa tečaje jahanja z lastnimi konji. V Heldenbergu imamo namreč v hlevih dovolj prostora, da lahko nastanimo tudi konje tečajnikov.

Na vaši spletni strani piše, da gradite tudi svojo lastno blagovno znamko, pod katero prodajate izdelke v vaših trgovinah in na spletu...

Res je. Krtače za kopita, na primer, vajeti ali odeje za konje, ki jih sami uporabljamo pri svojem delu, ponujamo v sodelovanju s proizvajalci tudi v naših trgovinah. In s tem kar dobro zaslužimo. Obe trgovini namreč prispevata kar dobrih 10 odstotkov k skupnemu letnemu zaslužku, to pa je več kot milijon evrov.

Vaše naloge v Pibru in Španski jahalni šoli vsebujejo tudi načrtovanje prihodnjega razvoja obeh ustanov. Kaj se bo torej zgodilo z njima v prihodnje?

V zadnjih letih smo se osredotočili na našo osnovno ponudbo na Dunaju. Povečali smo število predstav in začeli ponujati tečaje. To je tudi področje, ki ga bomo, predvsem zaradi dobrega povpraševanja, v naslednjih letih še razširili. V Pibru bomo okrepili vodene oglede pašnih planin, kjer lahko obiskovalci konje doživijo v njihovem naravnem okolju. Tudi tu je odziv izjemno dober. Hkrati bomo skušali kar največ iztržiti iz nepremičnin...

... kar pomeni?

Grad je bil prej prazen, v njem so bile naše pisarne in prostori, ki jih je bilo mogoče najeti za poroke, drugi prostori pa so bili neizkoriščeni. V njih smo uredili stanovanja, ki so že vsa oddana. Tudi sam sem pred kratkim pisarno znova preselil v pritličje, saj smo prostore v prvem nadstropju oddali in nam letno prinašajo kar zajetno vsoto denarja. Prav tako oddajamo kmetom v okolici vse površine, ki jih sami ne obdelujemo.

V Lipici so kobilarna in turistične dejavnosti ločene v dveh samostojnih družbah in obe poslujeta z izgubo. Imate iz lastnih izkušenj na zalogi kakšen nasvet, ali pa morda: kako bi vodili Lipico, če bi bili vi direktor?

Iskreno rečeno premalo poznam Lipico, da bi lahko odgovoril na vaše vprašanje. Zato si od daleč ne drznem ocenjevati, kaj je tam resnično dobro in kaj slabo. Lahko le rečem, kaj se je obneslo pri nas. Zagotovo nam je koristila združitev Pibra in Španske jahalne šole pod krovom ene same družbe. Kobilarna Piber je bila prej samostojno podjetje in je Dunaju le dobavljala konje. Ustanovi sta imeli vsaka svojo upravo, vsaka svojega direktorja, in to se preprosto ni obneslo.

Kar se tiče povezanosti vzreje in turizma v Pibru, pa je tako, da imamo tudi mi ločen oddelek za turistične dejavnosti, vendar ne vidim nikakršnega smisla v tem, da bi te dejavnosti vodili v ločeni družbi, saj je v obstoječi strukturi mogoče zagotoviti dovolj dobro preglednost stroškov, da se ve, koliko zasluži in porabi oddelek turizma in koliko kobilarna. Hkrati kar nekaj zaposlenih v kobilarni vodi oglede, torej se delo zaposlenih v kobilarni in v turističnih dejavnostih pogosto prepleta.

Imate tu tudi hotel?

Nimamo hotela in ga tudi ne bi hoteli imeti. To ne more biti dobičkonosen posel, saj traja naša sezona le od maja do konca septembra. V preostalih mesecih hotel ne bi bil zaseden, stroške pa bi bilo kljub temu treba pokriti. Res je sicer, da je tudi v regiji bolj malo hotelov. To je bilo namreč rudarsko območje in turizma pred desetimi, petnajstimi tu sploh niso poznali. Šele v zadnjih letih se je turistična dejavnost v regiji okrepljeno razvila, predvsem zaradi domačega povpraševanja. V Pibru tako večinoma živimo od dnevnih turistov.

Ko je Slovenija vstopala v Evropsko unijo, je nastal spor zaradi vzrejnih knjig. Zdaj Lipica vodi svoje in Piber svoje. So zaradi tega lipicanci v Lipici kaj drugačni od vaših v Pibru?

Obstaja tako imenovana izvorna vzrejna knjiga. Ta je v Pibru in bolj ali manj gradi na kriterijih, ki so bili postavljeni že pred stoletji. V resnici lahko vsakdo začne z vzrejo lipicancev in si postavi tudi svoje kriterije. Ne verjamem pa, da se vzrejni kriteriji med Lipico in Pibrom res močno razlikujejo. Lipica je izvorna kobilarna, ki je zaradi zgodovinskih dejstev – prve svetovne vojne, poraza monarhije v prvi svetovni vojni in njenega razpada – kasneje dobila drugačno vlogo. V vsakdanji praksi pa dobro sodelujemo z vsemi kobilarnami, tudi z Lipico. Tu smo že imeli njihove plemenske konje, prav tako si z Lipico izmenjujemo konje, kot to počnemo tudi z drugimi, na primer madžarskimi in slovaškimi kobilarnami. Na operativni ravni prav dobro sodelujemo.

Slovenski mediji smo poročali, da se za koncesijo v Lipici zanima avstrijska hotelska skupina Falkensteiner, in pojavila so se različna ugibanja. Na primer, da je direktorica Španske jahalne šole, gospa Elisabeth Gürtler, povezana s skupino Falkensteiner in utegne Lipico v resnici kupiti kobilarna Piber. Kaj pravite na takšna ugibanja?

Prvič slišim za kaj takega. To je sicer najbrž zelo zanimiva zgodbica, a več kot novinarska raca zagotovo ni. Gospa Gürtler sicer prihaja s področja hotelirstva (upravljala je hotele Sacher, op.p.), vendar nima nič skupnega s skupino Falkensteiner. Ne spomnim se nobenih pogovorov v zadnjih letih, kjer bi se omenjalo karkoli podobnega, sicer pa si, iskreno rečeno, takšnega nakupa niti ne moremo privoščiti. Veseli smo, če nekako obvladujemo svoje lastne naloge in stroške. Kakršnakoli širitev pa nam ne bi prinesla nobenih koristi.