Prvi demokratično izvoljeni predsednik v pettisočletni zgodovini države Mohamed Mursi je v zaporu, njegovega predhodnika Hosnija Mubaraka pa izpuščajo iz aresta in se seli v obmorsko letovišče Šarm el Šejk. Uporniško gibanje Tamarod, ki izhaja iz revolucionarnih gibanj iz leta 2011 in je organiziralo upor proti Mursiju, za izpustitev Mubaraka krivi zaprtega Mursija, ker da njegov vrhovni tožilec ni dovolj agresivno vodil procesa proti nekdanjemu diktatorju. Mursiju se obeta tudi ljudski proces zato, ker se Mubaraku obeta svoboda. Ob izpustitvi Mubaraka sodišče pedantno navaja proceduralne argumente in citira zakone, Mursi pa je v izolaciji po vojaški logiki državnega udara in izrednih razmer. Med revolucijo na Tahrirju, ko je bil Mubarak še na oblasti, je bil Mursi v zaporu. General El Sisi se je postavil na čelo revolucionarjev s trga Tahrir in bije njihovo bitko za svobodno družbo. Vedno bolj kredibilne so obtožbe, da je demonstracije za odstranitev Mursija organizirala vojska sama v sodelovanju z ekonomskimi elitami prejšnjega režima. Egipt se je vrnil k starim navadam in je spet podoben postkomunistični Evropi. Prihodnost je jasna in se je gre bati. Sedanjost je netransparentna. Preteklost je popolnoma nepredvidljiva.

»Živela revolucija«

Najbolj goreči revolucionarji, ki so Mubaraka odstranili z demonstracijami na trgu Tahrir, mnogi pa so na volitvah glasovali za Mursija, slavijo generala El Sisija, ki s strojnicami likvidira gibanje Muslimanskih bratov. Na Tahrirju visijo transparenti, ki vojaški udar razglašajo za zmago revolucije. Ena prvih potez vojaške vlade je bila odstavitev devetnajstih guvernerjev, ki dejansko vladajo Egiptu in so jih državni voditelji vedno uporabljali za prirejanje rezultatov volitev. Na njihova mesta so nastavili sedemnajst upokojenih generalov in dva visoka uradnika Mubarakovega režima. Kdor javno nasprotuje vojaškemu udaru, je hitro obtožen delovanja proti narodu, državi ali vojaški vladi; odstranjen je z ulice ali ustreljen. Za aktiviste Muslimanskih bratov veljajo ista pravila kot za fotografe in novinarje. Vsi mediji, ki so bili v lasti Muslimanskih bratov, so izginili z ulic in televizijskih kanalov, vsi ostali pa objavljajo in predvajajo državno propagandno. Večina v ospredje postavlja napade pripadnikov Muslimanskih bratov na cerkve koptske manjšine na egiptovskem podeželju in bratovščino prikazuje kot teroristično organizacijo verskih blaznežev. Muslimanski brati Kopte obtožujejo, da so kot skupnost podprli državni udar.

Novice o požigih cerkva so resnične. Iz njih je izpuščena drobna podrobnost. Ob napadih na cerkve sta vojska in policija stali ob strani, včasih pa so njihovi pripadniki pri njih sodelovali. Prikazali se niso niti državni gasilski avtomobili.

Glasovi, ki protestirajo proti državnemu udaru, so redki in zvenijo ekscentrično kot nekaj iz daljne preteklosti, vsaj iz leta 2011, ko je v politiki Egipta bilo slišati tisoč glasov. Obskurna organizacija Revolucionarni socialisti, ena od vsaj štirih socialističnih organizacij iz časov protestniškega Tahrirja, je izdala obupan razglas, v katerem pojasnjuje svojo politično držo.

»Revolucionarni socialisti ne bomo nikoli skrenili s poti egiptovske revolucije. Nikoli ne bomo oskrunili pravic revolucionarnih mučenikov in njihove čiste krvi: tistih, ki so padli med protesti proti Mubaraku, tistih, ki so padli med protesti proti Mursijevemu režimu, in tistih, ki sedaj padajo v soočanjih z El Sisijem in njegovimi psi.Dol z vojaško diktaturo!

Ne vrnitvi starega režima!Ne vrnitvi Muslimanskih bratov!Vsa oblast in bogastvo ljudstvu!«

Ampak ljudstvo hoče, da režim pride nazaj. Prevratniška govorica revolucije je v samo treh letih postala karikatura same sebe. Obetala pa je tako zelo velike premike. Združila je nezdružljive reči. Iranski filozof Hamid Dabaši, ki v New Yorku na univerzi Columbia predava Karla Marxa, je med arabsko pomladjo sproti analiziral dogajanje kot svetovno revolucijo in jo povezoval z revolucionarnimi gibanji iz leta 1848. Razlagal je, da je konec orientalizma, ki je bil predmet ostre kritike Edwarda Saida na isti univerzi, preden se je arabska pomlad zdela tudi samo teoretično možna. Konec naj bilo tudi postkolonializma, ker prihaja nova doba. Egipt se je skupaj s Tunizijo, Libijo in Sirijo podal na pot, s katere ni bilo povratka. Tako se je vsaj zdelo.

»Svet in ne samo muslimanski svet je dolgo časa sanjal o teh uporih. Vsaj od francoske revolucije leta 1789, evropskih revolucij iz leta 1848, ruske revolucije leta 1917, odkar so Britanci spakirali kovčke in leta 1948 zapustili Indijo, odkar so Francozi zapustili Alžirijo, je svet sanjal o arabski pomladi.«

Morda nekoliko prenapeto, vendar simpatično. Pomlad je povezal s časi, ko so v kolonijah začeli spuščati evropske zastave in dvigovati svoje. Zamenjava zastav ni prinesla zamenjave izkoriščanja s pravičnostjo ali samodrštva s participacijo ljudstev pri oblasti. Prav zato je bilo navdušenje nad sloganom »Svoboda, socialna pravičnost, dostojanstvo« tako splošno. Samoumevno je bilo, da so ljudje naveličani zatiranja, revščine in ponižanja. Navdušenje nad oživitvijo spomina na leto 1848 pa je morda napovedovalo tudi nekoliko predvidljiv tok revolucije. Leta 1848 je Karl Marx napisal Komunistični manifest. Samo tri leta kasneje je pisal besedilo, v katerem je analiziral izdajo iste revolucije, ki se je je pred kratkim tako veselil. Lenin je, potem ko oktobrski revoluciji v Rusiji ni sledila revolucija v Nemčiji, resno razmišljal o samomoru, ker je vedel, da je projekt socializma propadel. Zdi se, da revolucionarni prevrati ne zdržijo več kot tri leta na svobodi. Evropski liberalci so se leta 1848 ustrašili, da bodo delavska gibanja res ustvarila radikalne družbene spremembe, in so zato sklenili pakt z režimi za ohranitev monarhije, ki je razmerja ohranil nespremenjena. V Kairu, Tripolisu in Damasku bi moralo biti drugače.

»V arabski pomladi je svet noseč in v sebi nosi boljše in bolj obetajoče izvedbe samega sebe,« je filozof Dabaši govoril na vrhuncu odstavljanja Hosnija Mubaraka. To ni bilo samo tehnično dejanje zamenjave oblasti, ampak globoka preobrazba svetovnega reda. Spregledal je le to, da so revolucionarji morda šli v posteljo z napačnim partnerjem. »Svet, ki smo ga doslej poznali kot 'Bližnji vzhod' ali 'Severna Afrika' ali kot 'arabski in muslimanski svet', kot smo ga podedovali iz kolonialne dediščine razdelitve planeta, se spreminja, spreminja pa se zelo hitro.« Nekoliko bolj hitro, kot so lahko predvidevali tudi največji optimisti. Ob finančni ofenzivi Savdske Arabije v Sirijo in Egipt pa se spreminja v nekaj, ob čemer se bodo ljudje laičnih diktatur iz petdesetih let spominjali kot cvetočih demokracij.

Predstavnik za javnost vlade, ki jo je nastavila egiptovska vojaška hunta, Mustafa Hegazi je dogajanje zadnjih tednov označil kot »rezultat kreativne demokracije, kakršne še nismo videli«. Zadnji del stavka ne drži. Demokracijo, v kateri vojska pobije nekaj tisoč političnih nasprotnikov in z njimi polni zapore, smo videli že velikokrat. Tudi prav posebej kreativna ni. Je pa res, da sedanja vojaška oblast uživa podporo laične družbe, ki je pred tremi leti z oblasti vrgla diktatorja. Njeni aktivisti nervozno razlagajo, da general El Sisi ni izvedel vojaškega puča, ampak ljudski prevrat v procesu neposredne demokracije.

To je presenetljivo.

Minaret je porazil internet

Vojska je prevzela oblast slabo leto dni zatem, ko je Mohamed Mursi zmagal na volitvah. V tem času so se Egipčani njegove oblasti zares naveličali. Kot opozicija so bili Muslimanski brati učinkovita sila, ki je kljubovala desetletjem represije. Njihova moč je bila v tem, da ime bratovščina ni bila zgolj etiketa. Delovali so kot mreža samopomoči z ohlapno organizacijsko strukturo, ki je ni bilo mogoče uničiti, tudi z obglavljenjem ne. V časih, ko je bilo celotno politično vodstvo v zaporu, so brati še naprej ohranjali vso svojo dejavnost. Zapirali so jih kot protidržavne elemente. Obtožba je v glavnem držala. Muslimanski brati v laični državi nikoli niso videli nikakršnega smisla in so delovali kot nevladna organizacija v najbolj čistem pomenu besede. Njihovo razumevanje države je neposredno povezano z vero in božjo voljo, kot jo je v Koranu zapisal prerok Mohamed. Ker so živeli v paralelnem svetu, jih je bilo težko izkoreniniti in so živeli kot najmočnejša opozicijska sila brez vsakršne možnosti, da kdajkoli pridejo na oblast. Samo revolucija bi jim lahko dala državo v roke.

Muslimanski brati so bili prvi presenečeni nad tem, kako lahko je to bilo. Revolucionarji, ki so vrgli Mubaraka z oblasti, so jo njim predali brez boja. Laični aktivisti sindikatov, levih strank, poklicnih združenj, nevladnih organizacij za zaščito človekovih pravic, iskreni demokrati, komunisti in množice s socialnih omrežij so izpeljali politični prevrat sami. Muslimanski brati so stali ob strani in opazovali, kako se bodo stvari iztekle. »Nočemo, da bi naša prisotnost dala oblastem povod za množični pokol,« je na sedežu gibanja med protesti na Tahrirju rekel Mohamed El Bajumi, ki je sedaj v zaporu, tako kot večina vodstva bratovščine. »Na Tahrirju so naši mladi člani, ki jih nismo mogli zadržati.«

Brati so po revoluciji nastopili kot močna politična sila, ker se nikomur drugemu ni sanjalo, kako se vodi politični boj. Laični revolucionarji so januarja in februarja 2011 pokazali neverjetne organizacijske sposobnosti. Organizirali so vse, od bolnišnic do informacijskega sistema, od prevozov in varnostnih služb do sofisticiranih programskih diskusij in kulturnih prireditev. Pozabili pa so si izvoliti vodstvo, ki bi jih po zmagi revolucije predstavljajo kot koherentno politično koalicijo. Na volitve so raje šli vsak zase. To se je pokazalo kot sijajno izveden politični samomor. Kaotični Muslimanski brati, ki so mešali fatve iz 13. stoletja s štiritaktnimi motorji v svojih škripajočih avtomobilih in so z minaretov prepričevali svoje nepismene volilce, so porazili tehnološko najbolj napredno politično gibanje v zgodovini sveta, ki se je pogovarjalo s tviti in videoposnetki na youtubu. Minaret je porazil internet.

Hrepenenje po redu

Sami je pred poldrugim mesecem besno stiskal volan novega matrixa, ki je bil stisnjen v prometno gnečo na ulici el Galaa v središču Kaira. Z občudovanjem je govoril o vojaškem prevzemu oblasti.

»Moj Egipt. Hočem, da pride nazaj moj Egipt!«

General El Sisi je ravnokar izvedel šolski primer državnega udara, njegovi vojaki pa so zjutraj pobili vsaj sto civilistov, ki so protestirali proti njemu. Tudi za grobe navade egiptovske vojske je bil to zastrašujoč pokol. Muslimanski brati so bili politično gibanje, ki je po odstavitvi Hosnija Mubaraka spretno preigralo vse inštrumente demokracije in brez težav prevzelo oblast nad državnimi institucijami. Tudi Samir je v obupu in s stisnjenimi zobmi na predsedniških volitvah glasoval za njihovega kandidata Mohameda Mursija. Tega ni storil iz političnega prepričanja, ampak zato, ker je bil v drugem krogu njegov edini protikandidat nekdanji Mubarakov premier Ahmed Šafik. Samir je februar 2011 preživel na trgu Tahrir na demonstracijah proti Mubaraku in se nekajkrat zapletel v zelo neprijetne situacije z njegovo policijo in pretepači. Čeprav ni maral politične agende Muslimanskih bratov in mu je bila ideologija političnega islama neprijetna, je glasoval za Mursija samo zato, ker ne bi preživel sramote, da bi bil po revoluciji na volitvah izbran Mubarakov človek. Dnevi na Tahrirju so bili najlepši dnevi v njegovem življenju, ko se je znebil strahu.

Samija pa ni razbesnelo dejanje vojske, ki je napovedovalo sistematično likvidacijo Muslimanskih bratov. Z vojaško odločnostjo je bil zelo zadovoljen. Naj pobijejo umazane pse! Besen je bil na avtomobile, ki so se nagnetli pred njim in mu preprečevali, da bi pod mostom 6. oktobra zavil proti četrti Šubra in na trg Kit Kat v Imbabi. Za gnečo pa je krivil Mursija. »Vidiš,« je pokazal na avtobuse, ki so polovico cestišča in četrt križišča priredili v improvizirano postajo. »Tukaj so začeli ustavljati takoj, ko je Mursi prišel na oblast. Eno leto tukaj nisem videl policista. Tudi stojnice so sedaj kar na cestišču. Prej se to ni dogajalo. Prej je bil red.«

Muslimanske brate so pokopale banalnosti vsakdanjega življenja. Sami je upal, da bo vojska končala triletni kaos, v katerem je moral sam skrbeti, da je ponoči varno prišel domov, in bil ves čas v strahu, ali je njegova družina doma. Upal je, da bo dobil nazaj službo, da bo lahko živel spodobno življenje izobraženega človeka, ki zna tri jezike, da bodo ceste pometene, oblast transparentna, bencin poceni, elektrike ne bo zmanjkovalo in bo kruh nekaj samoumevnega.

Teh reči se je nadejal že ob odstavitvi Hosnija Mubaraka. Potem ob referendumu za ustavo. Na parlamentarnih volitvah in na predsedniških volitvah. Z vsakim korakom so stvari šle na slabše. Ženske so bile na ulicah vedno bolj podvržene nadlegovanju in zmerjanju. Služb je bilo vsak dan manj, hrana vsak teden dražja. Turisti so izginili iz Kaira, Luksorja in Karnaka. Celo ob piramidah ni bilo gneče. Varnosti ni bilo več nobene. Policija ni delovala, sodstvo je improviziralo, kaos pa je bil vedno večji. V zadnjem letu popolne oblasti Muslimanskih bratov se je organizacija pokazala za najbolj nekompetentno politično silo v zgodovini države. Skrbela jih je ideološka čistost države in popravilo starodavnih krivic. Hkrati so oblast tudi sami začeli uporabljati kot orodje za dvig osebnega standarda svojega članstva.

Muslimanski brati so zmago na volitvah razumeli kot priložnost, da svoje ljudi naselijo v Mubarakovem državnem aparatu. Mubarak je državo razumel kot svoje privatno podjetje, od katerega vlečejo rento njegovi sodelavci. Muslimanski brati, ki so bili desetletja v opoziciji prav proti sistemu klientelizma, so se odločili, da ideja privatne države sploh ni slaba. Zamenjali so vse ministre, državne sekretarje, podsekretarje in tajnice in se začeli seliti dol po aparatu. Sposobnost in izkušnje so bile na drugem mestu. Na prvem so bile lojalnost in pripadnost organizaciji.

Laična opozicija, opozicija proti njim, se je še kar naprej prerekala o tem, kdo ima pravico politično predstavljati množico družbenih gibanj, in je besnela, ker je zaradi prometnega kaosa potrebovala pol dneva, da je prišla z obrobja mesta na Tahrir. V trenutku, ko so Muslimanski brati izgubili dovolj podpore, je opoziciji na pomoč stopila vojska in jim ponudila generala El Sisija kot figuro, ki bo najbolj učinkovito in nevtralno predstavljala interese civilne družbe v državi. Državni udar je briljantno uspel in je imel podporo vsaj četrtine celotnega prebivalstva Egipta. El Sisi je stopil pred televizijske ekrane in rekel, da je prevzel oblast z voljo ljudstva, izraženo v neposredni demokraciji množic na ulicah Egipta. Vojska je odstranila Muslimanske brate z oblasti v nekaj urah in se pokazala kot učinkovita. Pobili so največ civilistov v najmanj urah.

Vojska pa ni nastopila zaradi nesrečnega počutja demokratične laične opozicije ob oblasti Muslimanskih bratov. Dokler so brati polnili civilna ministrstva in se naseljevali v državnem aparatu, so jih vojaki lahko tolerirali. Mursi je storil usodno napako, ko se je lotil ekonomskih interesov vojske. Egiptovske oborožene sile so začutile potrebo, da nastopijo proti njemu, ko je začel posegati v njihove monopole v ekonomiji. Vojska ima v rokah vsaj polovico vsega egiptovskega prebivalstva. Če bi generalom Mursi odvzel polovico egiptovskega bruto proizvoda, bi se v Egiptu zgodila revolucija in prvič po faraonih bi prišlo do prerazdelitve oblastnih razmerij.

Do revolucije ni prišlo. Vse drugo je bil niz zelo lepih manifestacij. Pomladi je konec. Nastopili so drugi letni časi.