Pri čemer ne bi bila heroja le za marginalno Ameriko iz krogov neodvisnih intelektualcev, nadobudnih študentov in hipijev iz prikolic, ampak tudi za lep del malomeščanske Amerike, ki zjutraj na travniku pred hišo dviguje zastavo in ki v svobodo kot najbolj vzvišen ideal ne verjame iz humanističnih, ampak patriotskih vzgibov – skratka vse tiste, za katere svoboda ni človeška, ampak ameriška vrednota. In ne samo, da bi do zdaj že gledali film tako o njunem življenju kot o pokolu nad golorokimi Iračani in novinarji Reutersa, ampak bi te filme posnel isti Hollywood, ki je posnel Apokalipso, Taksista in Pasje popoldne, z atavistično potrebo po preizpraševanju in subverzivnosti za nameček.
Da o preostalem svetu niti ne govorimo: Bradley Manning in Edward Snowden – za njiju seveda gre – kakor kot tudi Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa, ki je njun državljanski, pa tudi vojaški pogum fizično osmislil, bi bili uradno heroji tistega nenavadnega prostora, ki smo ga od nekdaj imenovali »svobodni svet«. Seveda niti v tem primeru ne bi dobili Nobelove nagrade za mir – kot bi jo ne glede na vse dobil prvi temnopolti ameriški predsednik – vendar mi ne bi dvomili vanje. Tedaj smo namreč še potrebovali heroje, potrebovali pa smo jih zato, da bi ohranili vero v drugačen svet.
Danes pa potrebujemo samo sedemsto evrov, da plačamo obrok stanovanjskega posojila.
Kaj ni to veličastna zmaga gospodarjev sveta? Ti so, paradoksalno, silno energijo človeškega dvoma, gigantski svetovni vir teorije zarote, ki ga je ustvarila spektakularna tehnološka in računalniška revolucija, obrnili proti revolucionarjem, ki so nam dali neizpodbitne dokaze o resnični svetovni zaroti, ne kakšne obskurne organizacije zakrinkanih moških, ampak kot dejanske organizacije našega sveta.
Kadarkoli pred 11. septembrom 2001 bi bila globoka večplastna notranja drama Bradleyja Manninga – boj ameriškega vojaka z žensko v sebi in resnico okoli sebe – čista literatura. Pred štiridesetimi leti, ko so po resničnem dogodku snemali Pasje popoldne – filmsko diverzijo o vietnamskem veteranu, ki oropa banko, da bi svojemu partnerju plačal operacijo za spremembo spola – bi Sidney Lumet in Al Pacino dala vse za tak resnični dogodek.
Danes pa človeška drama Bradleyja Manninga ni zgolj bizarna podrobnost s sojenja, sočni motiv za tabloide in infotainment medije, temveč kar dokazni predlog obtožbe. Človek, ki nam je odkril resnico – ali vsaj ponudil neizpodbitne dokaze zanjo – je zreduciran na bolnika z duševnimi motnjami. Tako kot je Julian Assange zreduciran na posiljevalca, ki se v hišnem priporu na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu skriva pred švedskim sodiščem. Če bi imel Richard Nixon to srečo, da bi živel štirideset let pozneje, bi se vseh svojih težav rešil s tem, da bi na sodišču dokazal, da sta Bob Woodward in Carl Bernstein ljubimca. Na veliko veselje tabloidov in široke spletne publike, seveda.
Kako jim je to uspelo? Tako, da je po 11. septembru silna svetovna energija dvoma – prav tista, ki je kulminirala v dvomu v 11. september sploh – z razpršitvijo dvoma na vse in vsakogar izgubila smisel. Z dvomom v heroje sicer ne verjamemo več niti centrom moči, ampak zanje to ni pomembno: saj ni treba, da verjamemo njihovim lažem, važno je le, da ne verjamemo tistim, ki govorijo resnico. Z relativizacijo resnice se relativizira tudi smisel boja zanjo, z relativizacijo smisla boja pa, jebiga, tudi sam sovražnik.
Če bi torej kadarkoli pred 11. septembrom 2001 razkrili sistem, s katerim nam vlade prisluškujejo, bi padali skesani odstopi kot na sestankih Stalinovega politbiroja. Danes ubogljivo pristajamo na prisluškovanje, saj »nimamo ničesar skrivati«. Vlada nas brani tako pred arabskimi teroristi kot pred duševno bolnimi izdajalci, nam pa ostajajo tabloidi, bizarne novice s spleta in sedemsto evrov obroka za stanovanjsko posojilo. Na to bi ameriški tožilec v procesu proti vojaku Manningu rekel – »hvala, nimamo več vprašanj«.
Seveda 11. september ni vzrok za takšno stanje stvari, ampak njegova neposredna posledica: tisti torek ni bil prvi dan nove dobe, temveč zadnji dan stare. Svet je tak, kot je bil – to smo izvedeli ravno iz WikiLeaksovih arhivov – toda mi nismo.
In to je njihova največja zmaga.
