»Iz Ljubljane sta?« je odvrnil z vprašanjem šef policijske enote z vrsto svetlečih zvezdic na ramenih pod stadionsko tribuno, ko sva ga vprašala, kje bi lahko kupila vstopnice. Za slabe tri evre. Segel je v žep, izvlekel snop vstopnic in nama ponudil: »Jaz vama jih dam. Za dobrososedske odnose.« Vprašanje seveda je, od kdaj oziroma po kateri logiki sta Makedonija in Slovenija sosedi? Drugega odgovora, kot da gospod višji policist kompletno slovansko zaledje razume kot soseščino, ni. Tekma se je namreč igrala na stadionu, ki so ga poimenovali po Filipu II. Po velikem antičnomakedonskem vojskovodji, ki je antični Makedoniji vladal od leta 359 do 336 pred našim štetjem.

Zadnje čase se sicer pojavljajo zgodovinarji, ki trdijo, da Filipa II. niso ubili zarotniki, temveč njegov ljubimec Pavzanij. Kar je za pregovorno antigejevsko nogometno srenjo še kar ponesrečeno. Prav tako za VMRO-DPME, v Makedoniji vladajočo desno orientirano stranko, ki izrazito nasprotuje priznanju pravic istospolnih, pa čeprav se zdi sprejemanje istospolne usmerjenosti v makedonski družbeni bazi bistveno manj togo. Ultimativna pop zvezda regije je na primer Aziz, bolgarski Rom in deklarirani gej. No, Filipova domnevna homoseksualnost je za njegove makedonske častilce bržkone obrobnejšega pomena zaradi nečesa drugega. Zaradi njegove pripadnosti antičnemu času namreč. Ta je pomembnejša. Kajti antika oziroma tako imenovana antikizacija je v Makedoniji prioritetna smer. Z njo je Makedonija v zadnjih nekaj letih izzvala svetovno pozornost.

Biti lepši

Ko človek pride do glavnega skopskega trga, ga tam pričaka trideset metrov visok spomenik. Spodnji del sestavlja velik vodnjak, iz katerega se dviguje glomazen podest, na njem s strani kipi bronastih antičnih bojevnikov, na vrhu podesta pa se vzpenja na zadnjih nogah poudarjeno mišičast konj, ki ga jezdi bojevnik z mečem, povzdignjenim v nebo. »Bojevnik na konju« se stvaritvi reče uradno. Čeprav je splošno znano, da gre za upodobitev antičnega osvajalca Aleksandra Velikega, sina Filipa II. Grki Makedoncem itak ne priznavajo pravice do imena njihove države, saj antično Makedonijo razumejo kot del izključno grške zgodovine, in ko so zvedeli, kaj so zgradili v Skopju, so ponoreli. Kar se v primeru stadiona ni zgodilo. Je pa zato zaokrožila šala, da bi se tudi stadion moral preimenovati v – Stadion očeta Bojevnika na konju.

Spomenik Aleksandru Velikemu je najbolj razvpita stvaritev projekta Skopje 2014, gradbeniško-spomeničarskega podviga, ki si ga je bojda osebno zamislil kar Nikola Grujevski, makedonski premier in šef vladajoče VMRO-DPME. Grujevski je letnik 1970 in po črnogorskem šefu vlade Igorju Lukšiću najmlajši evropski premier. Po izobrazbi je ekonomist, v preteklosti je bil borzni posrednik, ki je na skopski borzi izvedel prvo transakcijo, po športni vokaciji pa je boksar. V mladih letih je bil tudi gledališki igralec. Prej ofenziven kot defenziven tip torej. Vrh vsega še postaven. Pomemben podatek je še, da njegova družina izhaja iz kraja, ki se je nekoč imenoval Krušoradi, potem pa so ga Grki po drugi balkanski vojni leta 1912 preimenovali v Achlado. Njegov dedek, čeravno naj bi bil Slovan, se je pisal Grouios; do preimenovanja v Grujevski je prišlo po preselitvi družine v Jugoslavijo v času grške državljanske vojne. Že biografija njegove družine sama po sebi torej govori o tem, da ima administrativno odrejanje identitete v krajih, od koder izvira, bogato tradicijo.

Identiteta oziroma »dati Makedoniji identiteto« je namreč tudi uradno oznanjeni namen projekta Skopje 2014. Gradbeniškega podviga, ki obsega zgraditev dveh novih mostov (čez Vardar) in prenovo treh starih, zgraditev dvanajstih palač, 39 spomenikov, poleg tega pa še obnovo številnih fasad, fontan in vodometov, ki brizgajo vodo sredi reke Vardar, ter ureditev več mestnih trgov. Aleksandrov spomenik je zgolj najbolj razvpita stvaritev Skopja 2014, stal je 10 milijonov evrov, kip je bil ulit v delavnici Marinelli v Firencah, firmi, ki se s bronastimi odlitki ukvarja od leta 1905.

Skupni znesek projekta po uradnih podatkih znaša 250 milijonov evrov, po neuradnih pa še enkrat toliko. Torej 500 milijonov evrov. Kar je kar nekaj denarja za državo, v kateri je 300 evrov solidna mesečna plača, poljedelci pa ti zabojček prvovrstnega skopskega paradižnika (menda je najboljši skopski jabučar) ponujajo za dva evra. No, Grujevski je neomajen: »Skopje bo po koncu projekta lepše mesto. Ne bomo se ustavili. Gradili bomo tudi po drugih delih države.« Aleksandrove statue tako že stojijo v Prilepu in Štipu, medtem ko Bitolo krasi kip Filipa II.

Posilstvo

Kogar zadnjih dvajset let ni bilo v Skopje, bo nad zgrajenim iskreno izbuljil oči. Če sedete za mizo enega od lokalov na desnem obrežju reke, vam na drugi strani Vardarja pogled pritegne veličastna, trideset metrov visoka in slabih sto metrov dolga stavba, polna neogrškega stebričja. Mnogi najprej pomislijo, da gre za repliko washintonskega Kapitola. No, v njej bo bodoči nacionalni arheološki muzej. Kar po svoje nakazuje prihodnje državne prioritete: kopičenje zgodovinskih dokazov. Serial kulturniških zgradb dopolnjujejo še nova zgradba za filharmonike, muzej boja za makedonsko neodvisnost in obnovljeno narodno gledališče, ki je bilo porušeno v potresu leta 1963. V preostalih šestih, podobno veličastnih (tudi šestnadstropnih) stavbah bodo uradovali agencija za elektronske komunikacije, sodišče, finančna policija, ministrstvo za finance, mestna hiša, vodna uprava in ministrstvo za zunanje zadeve. S strehe slednjega gledajo na vse strani neba kipi svetovnih državnikov. Churchill, na primer, pa Washington, Lincoln in njim podobni. Po nekaterih informacijah naj bi bil v tej družbi tudi Slomšek.

Levo nabrežje Vardarja v središču Skopja je torej v celoti pozidano s palačami. Belimi. Neoklasicističnimi. Podobnimi imitacijam v Las Vegasu. Kar delujejo bizarno, a po svoje tudi lepo. S čimer se kakopak marsikdo ne strinja. »Posilstvo Skopja« in »Patrioti, ki gradijo, ustvarjajo tujo zgodovino v srcu svoje domovine« so govorile parole mirnih protestnikov marca 2008, ki so jih makedonski nacionalistični odredi razbili pred očmi policije. Kot da bi kolesar šel trčit s tovornjakom. In najbolj razširjena reakcija med življem je distanca. »Ne sledim politiki. Včasih sem ji, zdaj ne več. Ne zanima me. Preveč je noro vse skupaj, da bi se s tem ukvarjal, poskušal dojeti in si s temi norostmi razbijal glavo. To je, kot bi bil ves čas na LSD-ju. Rekel sem si, dovolj je bilo. Ukvarjam se samo še sam s seboj in s svojim poslom. Za tristo evrov mesečno, kolikor zaslužim z delom v finančni ustanovi, bom tiho,« razloži tridesetletni skopski didžej. Temu, da ne sledi politiki, je sicer težko verjeti. Prej se mu o njej ne da razpravljati.

Kot vemo, je bila vojska glede cigaret od nekdaj pregovorno solidarna. In center Skopja je verjetno edina točka sveta, kjer si antični vojak in partizan družno prižgeta cigareto iz iste škatlice. Od kod ta kombinacija? »Mi smo antični vojaki, tukaj so še dekleta v helenistični opravi, partizani in predstavniki boja proti Turkom. Izbrani smo bili na avdiciji, plačani smo 150 evrov mesečno, naša naloga pa je, da se v večernem času sprehajamo po središču mesta,« pove bojevnik v antični opravi. S katerim se lahko fotografiraš, česar avtor članka seveda ni zamudil. V drobovje stare turške čaršije, ki jo obvladujejo predvsem Albanci, manekeni zgodovine ne zaidejo. In pod vznožjem starega dela se spomeniška serija tudi konča.

Sam Vaknin je bil nekaj let makedonski dvorni svetovalec. Sicer prišlek iz Izraela, ki se je v makedonsko družbeno politično smetano prebil tudi na račun tega, da se ponaša z diagnosticirano narcisistično osebnostno motnjo. Neke vrste skopski Žižek torej. Nekoč je bil osebni prijatelj in svetovalec Grujevskega, kar iz neodkritih razlogov danes ni več. O projektu Skopje 2014 v vsakem primeru pravi: »Antikizacija ima dvojni pomen. Marginalizirati Albance in kreirati identiteto, ki Albancem ne bo dovolila, da postanejo Makedonci.« Albanci so pač četrta makedonska tegoba. Če jim Grki ne priznajo imena, Bolgari jezika, Srbi pa vere, kar vse so vendarle zunanji pritiski, so Albanci notranji makedonski problem. Sedemmesečna »vojna« leta 2001, ki je po nekaterih ocenah terjala dvesto žrtev (po drugih celo sedemsto), je bila kulminacija tega odnosa.

Projekt Skopje 2014 sprva res ni predvidel albanskih spomenikov. Zaslužni predstavniki albanskega naroda so prostor dobili naknadno. Kot na primer Nexhat Agolli, član antifašističnega sobranja in zapriseženi privrženec Josifa Visarionoviča, ki se s Titovim zgodovinskim »ne« leta 1948 tako zelo očitno ni strinjal, da so ga leta 1950 usmrtili. Poleg njega so spomenik dobili še pisec Josif Bagëri in poet Pjetër Bogdani, prav tako Skenderbeg, svojo spominsko hišo pa ima tudi v Skopju rojena mati Tereza, po rodu sicer Albanka. Mati Tereza ima tudi kip. In kot ena redkih ni na konju.

No, 39 spomenikov ne pomeni tudi dokončnega števila kipov. K tej številki je treba prišteti še 56 bronastih stvaritev (ena predstavlja tudi pop pevca Proeskega), ki so razvrščene po ograjah dveh novozgrajenih mostov. Prvi se imenuje Umetniški most, drugi Oko. Skupna značilnost teh skulptur je tudi ta, da so bile postavljene čez noč – v noči z nedelje na ponedeljek oziroma s 7. na 8. marec letos, kar je tudi najbolj bliskovita akcija projekta Skopje 2014. Gre za noč, ko je na lokalnih volitvah stranka VMRO izgubila oblast v skopski občini Center. Ugibanja, čemu takšna ekspeditivnost, se gibljejo od kaznovanja volilcev do bojazni, da bi opozicijski nasledniki projekt prekinili.

Pakistansko sorodstvo

Dober poznavalec Skopja se od slabega poznavalca mesta vsekakor loči po tem, da prvi ve, kje se da videti še kak star spomenik. Ko kot naivni novoprišlek ugledaš veliko bronasto upodobitev partijskega zasedanja na robu osrednjega mestnega parka, pomisliš, da zreš v nekaj, kar je nastalo pred šestdesetimi leti. Ni res! Tudi partizanski spomenik je sveža novost, mi razloži skupina stalnih gostov parka. »Glej, tole pred nami je star spomenik. Spomenik materam,« pove Vlado in že začne naštevati svoj fantastični niz. Da je letnik 1963, od 14 do 18 leta odvisnik od težkih drog, kasneje diplomant novinarske fakultete, padalec z več tisoč skoki, jadralni padalec z dvema fatalnima nesrečama, najemniški vojak v Afriki, masker v Bolšoj teatru in še kaj. »Ma, kakšnih mater! To je spomenik svobodi,« ga nahruli sodrug in jezen odide. »Eh, jebi ga, potem pa spomenik svobodi. A to je to. Star skopski spomenik,« se brez zadrege popravi.

Razlika med starim in novim skopskim dojemanjem umetniškega upodabljanja zgodovine in spremljajočih pojmov je očitna. Namesto eksplicitnih upodobitev junakov, velikoprsih žensk, ki dojijo bodoče junake, mišičastih konj in levov dotični stari skopski spomenik spada v abstraktno umetnost. Je nekakšen svobodno umetniško obdelan kvader kamna. Precej manj konkreten kos torej. In tudi manj zgodovinsko ofenziven.

Medtem ko opozicija, kritično razpoložena stroka, etnične manjšine, drugače usmerjeni esteti in še kdo benti, da je projekt Skopje 2014 oskrunitev mesta, izraz inferiornih čustev Makedoncev, nasilno domišljanje zgodovine, kič, zapravljanje denarja oziroma kriminal, prav tako pa tudi neupoštevanje odločbe ustavnega sodišča, da se nekaterih objektov ne sme graditi (pa se vseeno gradijo), obstajajo tudi pozitivni pogledi. Najin stanodajalec, človek blizu šestdesetih, po poklicu strojni inženir, je na primer lakonično konstatiral: »Še vedno bolje, da se gradi, kot pa da se ruši, česar tudi pri nas še ne tako davno tega ni bilo malo.« Umirjeno cinični hipi imetnik stojnice s knjigami v središču mesta, Nešo po nadimku, pa pravi: »Tole sploh ni tako neumno. Poglej, na Balkanu živi kakih sto milijonov ljudi, ki bi radi videli Disneyland, a nimajo denarja za pot do Amerike, lahko pa pridejo sem. Ni je minute, da se ne bi pred temi stvaritvami nekdo slikal.« Mostovi so evidentno priljubljeni med poročnimi pari, ki na njih uprizarjajo fotografiranja, kar je v Makedoniji izrazito vročičen in vsaj pol ure trajajoč dogodek. Najbolj pragmatični pa so kakopak romski otročički, ki se v predahih med uličnimi opravki kopajo v velikih fontanah.

Ponašanje z Aleksandrom, Filipom, Justinijanom, Samuelom in še kom je za marsikaterega (slovansko zavednega) Makedonca verjetno nekaj podobnega temu, kot če bi se koroški Slovenci začeli ponašati s Franzom Klammerjem. In ja, najbolj proslovansko bi bilo, če bi Grujevski in njegova ekipa na centralno mesto namesto Aleksandra postavila megalomanski kip Cirila in Metoda, utemeljitelja slovanske pismenosti. Ki sicer takisto imata svoj spomenik, a je ta po svojih dimenzijah drugokategorniški. Toda Grujevski je, kot že omenjeno, boksar. Ni defenzivec, temveč ofenzivec, in glede na to, kdo vse si je v preteklosti poskusil in si še poskuša prisvojiti oziroma omalovaževati Makedonijo, je ta ofenzivnost po svoje tudi razumljiva. Čeravno nemalokrat izpade popoln pofel. Kot na primer, ko je Makedonijo leta 2008 obiskala delegacija starodavnega naroda Hunza iz Pakistana. Zakaj? Ker gre za domnevne potomce nekdanjih Aleksandrovih vojakov iz 4. stoletja. Torej brate Makedoncev, ki so po mnenju najradikalnejših nacionalistov itak »najstarejši evropski narod«. Na letališču sta njihovega princa in soprogo pričakala Grujevski in vladika makedonske pravoslavne cerkve. Resnično radikalna predstava, ob kateri državljan ohromi.