Zamaknjena.

Na tisoče ljudi je na pepelnico prišlo gledat v Vodice zamaknjeno Ivano Stare. Dekle je 25 let staro in je doma iz Repenj. Navzoč je bil tudi okrajni glavar iz Kamnika in polno gospode. Dva orožnika sta delala red, ker je bila grozna gnječa. Zamaknjenka je potila kri na rokah, na nogah in na obrazu, posebno je bila krvava nad srcem. Vsak si jo je smel ogledati. Ponavlja se ji krvavi pot v sredah in v petkih. Ljudje strme nad temi pojavi, ker jih tudi učenjaki ne morejo lahko razložiti. Darov, katere ljudje ponujajo, domači ne sprejemajo. »Zarja« pravi, da je Ivana umobolna ali pa ljudi slepari in da tedaj spada na Studenec ali pa v Begunje, ker uganja čudežne burke. Mi pa pravimo, da je sleparstvo izključeno. Ti res čudni pojavi lahko izvirajo iz bolezni, mogoče je pa tudi, da imajo višji vzrok.(...)

Gorenjec, 7. februarja 1913

Čudež v Vodicah – ali oblast kje si?

Piše se nam: Slučaj je hotel, da sva prišla s prijateljem ravno na sredo v Vodice. Ljudje so nama povedali, da je znana Johanca še vedno v župnišču in da se zamakne dosledno vsako sredo in vsak petek popoldne okrog druge ure, kar traja približno potem do četrte ure. Ker je bila prilika ugodna, si ogledati ta čudež, stopiva s prijateljem v vežo župnišča, kjer je bila zbrana že precejšna množica ljudi. (...) Ko stopimo v sobo, vidimo že pri vratih, da je zglavje popolnoma krvavo, ravno tako tudi odeja pri rokah. Na obrazu pa so se videli sledovi, ko je tekla kri. Brez vsakega vprašanja, prične pojasnjevati postrežnica, ki je stala pri glavi, da je krvavenje na glavi že pri kraju. In ko tako stojimo pri postelji, stopi v sobo debeli župnik, ki nas nahruli: »Ali je ves »Narod« tukaj – pa »Dan«, pa »Zarja«?« Postrežnica pogleda pod odejo in pravi, da Johanca ni še predrta na prsih. Čez nekoliko časa zopet in glej – Johanca je imela na levih prsih pretrgano srajco in tako zopet vse polno krvi. Ko jo začnemo natančneje ogledovati, so jo hitro zopet pogrnili in pravi župnikov nečak, ki je stal pri nogah, da bo tudi na nogah predrta. Odgrne dvakrat odejo pri nogah in obakrat smo videli suhe črne nogavice, kakor so tudi rjuhe bile suhe. A v tretjič, glej spaka, manjkalo je na zgornji strani košček nogavice, okrog vse krvavo in poleg pete za četrt litra nabrane krvi. – Smrad, ki je že omamil do tedaj neko žensko, je postal tak, da nama je obema slabo prišlo, ter sva tudi hitrih korakov morala sobo zapustiti. Drugi dan sem zvedel, da je ob ¾ na 4. Johanca vstala, se umila, ter bila zopet vesela. (...) Kdor pa je videl to predstavo, se mora vprašati, kako mogoče, da oblast to pripusti, posebno ko je znano, da sta bila že dva okrajna glavarja na licu mesta, da se ponavlja ta komedija, ki je prava svinjarija v župnišču. (...) Taka ženska spada v bolnico – na kliniko, ne pa v župnišče in zato vprašamo oblast: Kje si?

Slovenski narod, 10. septembra 1913

Vodiška svetnica »sveta Johanca« pred sodiščem.

Pred senatom štirih sodnikov se je pričela danes zanimiva in za naše razmere značilna obravnava proti znani svetnici v Vodicah, ki se je polivala med hlinjeno zamaknjenostjo in hlinjenim Kristusovim trpljenjem z razno krvjo in s tem sleparila in izvabljala kot svetnica in vedeževalka ljudem tako predrzno denar, da presega že vse meje. To smrdljivo kri je tudi prodajala za drag denar ljudem, ki so jo rabili za zdravilo. (...) Končno jo je dohitela usoda in sicer so jo zasačili, kakor smo že poročali v Ljubljani, ko je šla v mestno klavnico po telečjo kri, nakar je je pri nekem zamaknenju zalotil neki Salezijarec na ta način, da ji je potegnil nenadoma s postelje rjuho in našel poleg zamaknene svetnice steklenico krvi.(…)

C. kr. državno pravdništvo v Ljubljani vlaga pri c. kr. deželnem sodišču v Ljubljani, ki je za presojo te kazenske reči pristojno, proti Ivani Jerovšek, rojeni 4. decembra 1885 v Repnjah, pristojni v Vodice, katoliški, samski dekli, sedaj v preiskovalnem zaporu v Ljubljani, nekaznovani, sledečo obtožbo.

A. Ivana Jerovšek je tekom let 1911, 1912 in 1913 na Reki in v Vodicah ljudstvo s tem, da je hlinila Kristusovo trpljenje, ter se v dozdevnem stanju zamaknjenosti polivala z živalsko krvjo, ter se kazala ljudem, kakor da bi sama kri prelivala, končno razprostirjajoča vest, da poseduje sposobnost vedeževalke, ter da zamore povedati, s kakimi sredstvi je mogoče v vicah trpeče duše umrlih rešiti, v zmoto pripravila ter s tem nastopnim osebam izvabila denar, ali osebe pripravila, da so dajale denar za svete maše v rešitev v vicah se nahajajočih duš sorodnikov.(…)

V obče obdolženka očitane goljufije priznava v celem obsegu. Trdi le, da ni imela namena ljudi oškodovati, temveč, da ji je šlo le za to, da bi bila sprejeta k benediktinkam na Reki, katere so jo vedno zavračale, češ, da je premalo pridna in sveta. Leta 1910., ko je premišljevala o Kristusovem trpljenju, se je v resnici opetovano pojavilo krvavljenje na telesu, kar pa je potem samo prenehalo. To in pa poduk neke sestre benediktinke jo je pa napotilo k temu, da je začela Jezusovo trpljenje in krvavljenje iz života umetno vprizarjati na ta način, da se je z živalsko krvjo, katero je kupovala, polivala ter se delala zamaknjeno. Ko kljub temu namenu, da bi bila sprejeta pri benediktinkah, koje so jo kot deklo odslovile, ni dosegla, je hotela z »zamaknjenostjo« nehati. Ali neki duhovnik ji je baje pri spovedi nasvetoval, da tega ne sme storiti, češ, da bi to povzročilo javni škandal.(...)

Slovenski narod, 3. januarja 1914