Najstarejša tovrstna vezna pot na svetu ter najdaljša in najbolj priljubljena vezna pot v Sloveniji, Slovenska planinska pot (SPP), letos praznuje šestdesetletnico.

Označena je s splošno oznako planinskih poti v Sloveniji, Knafelčevo markacijo (rdeč krog z belo piko) in številko 1. Če bi jo dobro pripravljen planinec želel prehoditi v enem zamahu, bi za to potreboval približno mesec dni. Doslej je SPP uspešno (večina po kosih) prehodilo okoli 9500 planincev.

Že lani je gorski tekač in turni smučar Klemen Triler krepko izboljšal prejšnji rekord, saj je do cilja v Ankaranu potreboval osem dni, 14 ur in 45 minut.

Zupančič premagoval po več kot 100 km na dan

Naskok na Trilerjev rekord pa je prejšnji četrtek začel večkratni zmagovalec Triatlona jeklenih in aktualni državni prvak v gorskem maratonu Marjan Zupančič iz Bohinja. Zupančič je ubral zelo hiter tempo in je po poti, na kateri je potrebno skupno premagati za dobrih 45.000 metrov vzponov, premagoval po več kot 100 kilometrov dnevno. Ob tem velja izpostaviti, da je SPP speljana večinoma po planinskih stezah, zlasti v Kamniško-Savinjskih Alpah in v Julijcih pa je potrebno premagati tudi nekatere zelo zahtevne poti, opremljene s klini in jeklenicami.

Zupančič je zadnja dva dneva v določeni meri plačal davek izjemno hitrega tempa ter minimalnega časa za spanje. V prvih dveh dneh je na primer spal vsega le okoli tri ure. Svoje so naredile še poškodbe kolen, žulji in vrsta drugih nevšečnosti, vključno z vremenom.

V zaključku poti je imel veliko podporo

Prav te okoliščine dajejo še večjo težo Zupančičevemu rezultatu. STA je spremljala podvig v zadnjih 75 kilometrih poti od Razdrtega do morja, pri čemer je bila priča izredni vztrajnosti. Fizično in psihično izčrpani Zupančič je po nočnem spustu z Nanosa ob tretji uri zjutraj brez vmesnega počitka nadaljeval začrtano pot, najprej proti Vremščici. Pri tem je vztrajal v mraku, burji in mestoma slabo označeni poti, zaradi česar je tudi izgubil nekaj dragocenega časa. K sreči se mu je v zadnjih kilometrih poti pridružilo več spremljevalcev, sicer zelo povezane gorsko-tekaške skupnosti, obenem so deževale tudi spodbudne besede spremljevalcev na terenu in navijačev, ki so preko spletnih forumov spremljali podvig.

Še bolj zanimivo je bilo spremljati Zupančiča v zadnji uri, ko je ob oceni, da lahko realno izboljša rekord SPP za celih 24 ur, pozabil na bolečine in začel najprej s hitro hojo, nato pa še s tekom, tudi po klancu navzgor. Zadnja dva kilometra do Ankarana sta bila domala šprinterska, Zupančič pa je ob glasnem navijanju številnih navijačev in naključnih mimoidočih prispel na zadnjo kontrolno točko SPP v natančno sedmih dneh, 14 urah in 45 minutah.