Borji Močniku (Borka) se je kot urednica izdaje pridružila zagrebška didžejka Maja Milić, voditeljica glasbene oddaje in serije dogodkov Beat the Future (BTF) ter aktivistka na balkanski sceni, ki je leta 2011 uspešno začela zalivati klico basovske elektronike na Hrvaškem. V slogovno definiranem, a pestrem naboru komadov sta z Močnikom povzela aktualne basovske prakse preverjene kakovosti: od trendovskih sekvenc Srba Filtercutter do umirjenih romantičnih pejsažev Zagrebčana Cloudfactory. Skladbe so vitalne, zdržijo večkratna poslušanja in se zlahka zapišejo v uho ljubiteljskih kot tudi profesionalnih poslušalcev.

Čeprav na kompilaciji zavestno negujejo skupno zemljepisno poreklo avtorjev, ti ne predstavljajo ničesar, kar bi lahko stilsko opredelili kot »balkanski bas«, saj je postrežena produkcija del globalne, spletne in pretežno DIY-glasbene kulture (btf x rx:tx je brezplačno dostopna na spletu, zaželene pa so donacije, četudi skromne). Opirajo se na lastno iznajdljivost v luči demokratiziranih produkcijskih sredstev, s katerimi lahko prek spleta učinkovito komunicirajo s svetovno javnostjo. Ker pa je v tako razširjeni situaciji treba graditi predvsem na tleh, na stvarni živi sceni, se je sodelovanje z bližnjimi, kulturno sorodnimi izvajalci iz sosednjih držav ponudilo kot smiseln korak.

Podporo vzhodnoevropski produkciji je založba izkazovala že s projektom Progress: The Trieste – Vladivostok Line, pri katerem so sodelovali tudi z berlinskim festivalom Club Transmediale, ki stoji na presečišču klubskih in galerijskih praks. Čeprav je btf x rx:tx prav tako infrastrukturni projekt, namenjen povezovanju sorodnih avtorjev na določenem ozemlju, je zastavljen znotraj spremenjene kulturne pokrajine. Nalepka »vzhod« ni več sinonim za eksotiko in nerazvitost, ki bi potrebovala posebno obravnavo znotraj svetovne produkcije; meje so se tudi zaradi spleta sprostile. Prav tako v popularni kulturi elektronska glasba ne predstavlja več novosti; predvsem znotraj klubske scene so se izoblikovali prepoznavni žanri, tudi trendi, ki so se enako kot rock in druge zvrsti udomačili pri sodobnem poslušalcu. V tem oziru je po konceptualni prenovi založbe novo vodstvo svoje pristojnosti in interes nakazalo z žanrsko definirano izdajo Sampler (2011) in jih z letošnjim »samplerjem« ponovno potrdilo. Oddaljili so se od klasičnih umetniških institucij, s katerimi je založba sodelovala v preteklosti, bolj kot na »instituciji« avantgarde in eksperimenta pa so se oprli na zvok – kakor tudi okus – razvite domače basovske in hip hop klubske kulture ter se obenem odprli v svet. Sprejeta žanrska definicija jim skupaj z dodelano grafično podobo na butičnem trgu moderne elektronike omogoča tudi prepoznavnost in preciznejšo umestitev.

Čeprav bi pri prenovljenem katalogu rx:tx lahko pogrešali kreativni naboj, kot ga denimo izpričuje prvenec založbe, zvočni zapis Signal Territory (2002), ki je bil leta 1997 razstavljen na kasselski Documenti X, aktualni izdelek doseže svoj namen. Znotraj žanrske beat elektronike deluje; nagovoril bo predvsem slednike te scene in jih morda motiviral k obisku kakšne prireditve več, s čimer tudi sami na neki način sodelujejo pri DIY-produkcijskih praksah.