Iz statističnih podatkov lahko razberemo, da smo za prvih 100 intervencij potrebovali 40 let, naslednjih 100 intervencij smo opravili v le desetih letih, za naslednjih 100 reševanj pa smo potrebovali le štiri leta. Krivulja intervencij se je nato strmo dvigala do lanskega leta, ko smo prvič zabeležili več kot 100 posredovanj v enem samem letu.
Kaj pa v največji meri botruje tej negativni statistiki?Začelo se je z drastično povečanim obiskom gora, zadnjih 15 let je izrazit porast športov na vodi, ob vodi in v zraku, kjer se zgodi kar polovica vseh nesreč. Število hribovskih nesreč in delovnih nesreč v gozdu je v zadnjih letih kar konstantno. Ker je alpinizem v vzponu, lahko v naslednjih letih pričakujemo tudi povečanje tovrstnih nesreč. Po drugi strani so se ljudje tudi navadili klicati gorsko reševalno službo v primeru nesreče. Ob delovnih nesrečah v gozdu nas včasih sploh niso klicali, so se pa zato največkrat končale s smrtnim izidom.
Dejali ste, da je kar polovica nesreč povezanih z zračnimi športi. Je to normalno? Se to dogaja tudi na primerljivih območjih po svetu?Govoril sem z Avstrijci, ki imajo zelo podobne statistike. Enostavno gre za enormne številke. Malo prej sem jih premetal in ugotovil, da se na Tolminskem in Kobariškem, kjer je največ nesreč, v eni sezoni opravi okrog 400.000 poletov. Pri taki številki je 50 nesreč pravzaprav zelo malo.
Ob zračnih nesrečah največkrat zasledimo, da rešujete Poljake. Kaj je z njimi narobe? Se precenjujejo?(smeh) Niti ne, samo veliko jih je. Včasih se nesreče pripetijo pri šolanju, ampak nič drugače ni s Čehi ali Slovaki. Tudi v hribih je veliko Poljakov. Na Poljskem imajo namreč zelo rigorozno okoljsko regulativo, po kateri je v hribih strogo prepovedana hoja zunaj označenih stez. Pri nas je vse precej bolj liberalno, zato jih veliko prihaja v naše gore.
Kaj pa pri vodnih in obvodnih športih? So za nesreče krivi tudi ilegalni ponudniki raftinga in soteskanja, ki velikokrat ne poskrbijo dovolj za varnost svojih klientov?Tudi. Zadnje čase je celo več nesreč pri soteskanju kot pri raftu in kajaku. Dejstvo je, da pri vodnih športih stvari niso najbolje urejene. Problem je tudi, ker danes ljudje v iskanju novih izzivov čedalje bolj iščejo samotne in nedostopne kotičke in rinejo po vseh grapah in soteskah. Ne vedo pa, kakšne pasti se tamkaj skrivajo. Tudi zato se področje reševanja zelo širi. Zadnja modna muha je tako imenovano »graparjenje«. Ljudje s kamerami hodijo po grapah in potem objavljajo posnetke nedotaknjene narave. Letošnji bum v Posočju je tudi kolesarjenje. To je dejavnost, ki se najhitreje širi. Za zdaj je sicer nesreč še relativno malo, a ker se čedalje pogosteje spuščajo po mulatjerah z Matajurja in Stola, pričakujem v prihodnje tudi več nesreč med kolesarji.
Pri vaših reševalnih akcijah vam velikokrat priskoči na pomoč vojaški ali policijski helikopter. Bi v današnjih časih sploh še lahko uspešno reševali brez pomoči iz zraka?Tudi brez helikopterja se da reševati, vendar so včasih takšne intervencije za ponesrečenca hudo naporne in tudi usodne. Nemalokrat namreč odločajo o življenju in smrti minute. Med sezono – od marca do septembra – je dežurna gorska reševalna služba na Brniku ves čas v pripravljenosti, tako da lahko v primeru nesreče v Tolmin pridejo že v roku pol ure. To je neprecenljivo. Veliko ljudi poznam, ki so ostali živi le zaradi hitre zračne pomoči. Lani je helikopter priskočil na pomoč v četrtini vseh intervencij, letos pa doslej le devetkrat.
Letošnja sezona menda po dolgem času ne bo sezona novih rekordov. Kako to?Letošnja sezona, razen zadnjih dni, je za nas bistveno mirnejša. Če jo primerjamo z lansko rekordno sezono, smo do sedaj zabeležili 15 intervencij manj. V največji meri to pripisujemo zelo slabemu vremenu v spomladanskem delu sezone, ko se po navadi pripeti največ nezgod. Pa tudi tujcev je manj. Turizma je na splošno manj kot prejšnja leta.
Gorski reševalec ste že 32 let – opravili ste čez 500 intervencij, kar pomeni, da ste vajeni vsega hudega. A vendarle: katera nesreča se vam je v vseh teh letih najbolj vtisnila v spomin?Med najbolj grozljive v zadnjem času prav gotovo sodi letošnja nesreča na Otoni pod Trnovim, ko je vodnik rafta oba klienta rešil, usodno zanj pa je bilo reševanje plovila. Z njim sem se tudi osebno poznal. Najbolj nelogična nesreča v moji reševalni karieri pa se je pripetila pred desetimi leti, ko je češki padalec izginil nad sotesko Godiče. Šele po treh dneh smo ga – s padalom vred – našli utopljenega v soteski Tolminke. Padalo se skoraj v vseh primerih za kaj obesi. V tem primeru pa je nesrečnik očitno padal vse do vode. Včasih se dogajajo res neverjetne stvari. Bovčani so na primer dobili padalca v podzemni jami na Kaninu.
Lahko statistiko nesreč po dolgih letih obrnemo navzdol?Če bi se pri vseh športih ljudje obnašali kot pri planinstvu, kjer se veliko dela na vzgoji in preventivi, bi se to še kako poznalo. Tudi pri padalstvu se že pozna, da je več reda. Reševalci bi bili najbolj veseli, če bi se statistika nesreč obrnila navzdol, in sicer tako hitro, kot se je zadnja leta dvigovala.
