Glede na to, da imamo v Sloveniji 211 + eno občino in da so lokalne volitve vsaka štiri leta ter da se prav vsi župani vestno držijo načela o postavljanju spomenikov, našo malo Slovenijo lahko mirno razglasimo za deželo tisočerih spomenikov. Primerkov, takšnih in drugačnih, najdemo cel kup. Kot se za dve največji mesti spodobi, prednjačita Zoki Ljubljanski in zdaj že skoraj pozabljeni Franc Mariborski. Naključnemu obiskovalcu kakšnega od preštevilnih dogodkov v dvorani Stožice bo takoj jasno, da gre za megalomanski betonski spomenik v slogu socialnega realizma, ki se ga ne bi sramoval niti Kim Il Sung. Govor je seveda o betonski konstrukciji ob dvorani...

Ob izboru vseh spomenikov Franca Mariborskega seveda zmagajo radarji. Tudi ti so za naključnega obiskovalca prestolnice kulture enkratni kulturni spomeniški dosežek v slogu moderne umetnosti preprostih linij in skrivnostne vsebine, ko gledalec ne ve točno, kaj gleda in kaj je avtor želel povedati, ve pa, da je pomembno.

Provincialni dosežki manj pomembnih županov manj pomembnih občin za splošno občestvo in turistično razkazovanje res niso tako zelo zanimivi, so pa sila pomembni v luči lokalnih skupnosti in predvsem, ko župani za svoje spomenike izstavijo račune davkoplačevalcem oziroma do skrajnosti opustošenim občinskim blagajnam. Na Gorenjskem nismo nobene izjeme. Deset milijonov je vreden spomenik v obliki knjižnice, ki ga je v enem od prejšnjih mandatov začel Mohor Bogataj in se z njim hvali še danes. Ker je ta spomenik tako dober, je mirno odštel še dva milijončka več uspešnim graditeljem. Pol manj je vredno betonsko okostje v takisto realsocialističnem slogu sredi Radovljice, kjer bi morala stati nova knjižnica. Bivši župan Stušek tega spomenika ni uspel dokončati. Milijon evrov bo vredna nova podružnična šola v Dražgošah (kjer je dva ducata otrok in 333 vseh prebivalcev), kamor bodo potem lahko spravili cel Cankarjev bataljon. Spomenik? Zagotovo. Deset milijonov je stala prenova dvorane Podmežakla na Jesenicah, kjer sicer nimajo več hokeja, bodo pa imeli košarko. Novi mostovi, odseki cest, pločniki, vodovodi in kar je še takega pa so itak stalnica folklore postavljanja spomenikov.

Vse te zadevščine stanejo davkoplačevalce sila veliko denarja, zato bi na tem mestu omenil hvale in posnemanja vredno potezo iz Radovljice, ki je stala praktično nič, učinki pa so lahko sila veliki. V navadi je sicer, da zaslužni ljudje dobijo spominsko ploščo v stilu »tukaj se je leta tega in tega rodil ta in ta« posthumno, a pustimo to. Na pročelju hiše lučaj od občinske stavbe je namreč spominska plošča, na kateri piše: »V tej hiši se je 19. 11. 1959 rodil idejni oče in prvi predsednik Gorenjskega vinogradniškega društva Šparon. Novembra 2009, Šparoni« Aktualni in še vedno zelo živahni župan Radovljice Ciril Globočnik se je rodil 19. 11. 1959 v hiši blizu občinske stavbe... Lokalne volitve so bile leta 2010, funkcijo župana je nastopil 19. novembra...

Ne vemo, koliko bi bila plošča z omenjenim napisom vredna, če bi jo kdo, bognedaj, sunil in prodajal, recimo, na Bolhi. A dodamo lahko, da je podobna plošča z imenom Janeza Janše na tem istem portalu dosegla ceno 27.000 evrov. Potem so ponudbo umaknili. Zdaj lahko kupite le še partizansko spominsko ploščo za 120 evrov.