Čeprav se je poletna pripeka šele nedavno umaknila hladnejšim dnem, se banke že nekaj let zbujajo v jesensko mrzlih meglenih jutrih, katerih nebo bi morala v začetku poletja nekoliko razjasniti slovenska različica slabe banke (DUTB). A spet se je zataknilo, čakanje na prvi prenos terjatev bo vsaj tri mesece daljše od obljubljenega. Poznana zgodba. A zaradi kroničnega zamujanja z ustreznimi ukrepi nam finančni trgi že lep čas upravičeno ne zaupajo več, pa naj si predsednik SD Igor Lukšič, ki pravi: »Ni fer, da za obresti plačujemo več kot Nemčija,« misli, kar hoče. In tako bo tudi ostalo, vse dokler nas bo večina držav pri vpeljavi nujnih reform vztrajno puščala osamljene na startu, zlasti pri sanaciji bank.

Opozorila, da je z bankami nekaj hudo narobe in da obmetavanje problemov z davkoplačevalskim denarjem ne bo prineslo želenih rezultatov, so bila grdo preslišana že leta 2009, ko so mnogi svetovali ustanovitev slabe banke. Če zavrtimo film za štiri leta naprej, v sedanjost, lahko ugotovimo, da stavimo danes all-in, če si sposodimo termin iz sveta pokra, na nekoč prezrto rešitev, le da je opremljena z drugačnim imenom.

A čudežne preobrazbe slovenskega bančnega sektorja od slabe banke ne smemo pričakovati, saj si ta še v nobenem sistemu ni prislužila statusa panaceje. To so na lastni koži spoznali Španci, kjer je slaba banka že nekaj časa pri življenju, katerega utrip v španskih bankah je vsak dan šibkejši. Novega posojanja ni, medtem ko znaša obseg slabih posojil že rekordnih 11,6 odstotka vseh razvrščenih terjatev. V Sloveniji je ta delež še precej večji – 15,9 odstotka. Čeprav bančna sistema nista nujno primerljiva, saj v Španiji mrgoli za 176,4 milijarde evrov slabih terjatev, pri nas pa le za 7,5 milijarde evrov, podatek odkriva bojazen, da bo slaba banka brez ustreznih spremljevalnih ukrepov za slovenski bančni sistem točno to, kar razkriva njeno ime – slaba.

Poleg večanja obsega slabih terjatev imajo slovenske banke še kopico problemov, kot je kapitalska podhranjenost ali čedalje hitrejše padanje neto obrestnih prihodkov, ki so glavni vir dobička, a so se do maja znižali že za več kot petino. Razloga ne gre iskati le v krizi in slabih terjatvah, temveč tudi v strašni konkurenci med 23 bankami, hranilnicami in podružnicami tujih bank, ki potiska ob tla obrestne marže in dodatno kvari poslovanje bank. Ena redkih poti, ki se ponujajo kot rešitev te težave, je konsolidacija bančnega sistema. Za zgled se lahko ozremo že čez Karavanke. Avstrijske finančne institucije, ki jih je na štirikrat večjem trgu »le« okoli 40, so že leta 2000 spoznale, da preštevilna konkurenca ubija bančni sektor, sledilo je kar nekaj prevzemov. V Sloveniji na to razsvetljenje še čakamo, saj so nekateri prepričani, da bomo lahko banke v državni lasti prodali.

Vendar se po vsej verjetnosti motijo. Ne samo da ne moremo prodati slovenskih bank, iz NLB smo celo pregnali tujega lastnika KBC. A zakaj? Da bomo lahko v celoti sami dokapitalizirali banko, ki bo še nekaj časa tako globoko v rdečih številkah, da zanjo ne bomo mogli najti kupca niti za devetimi gorami? Iz sanj smo se očitno prebudil v moro.