Petanka je bila prva športna disciplina, na kateri se je pomerila peterica od devetih predstavnikov slovenskih transplantiranih bolnikov. Travnato igrišče v neposredni bližini čudovitega stadiona Moses Mabhida v Durbanu, enega od prizorišč, kjer je pred tremi leti potekalo svetovno nogometno prvenstvo, je vrvelo od množice nastopajočih. Petanka, igra precej podobna balinanju, je ena novejših disciplin na svetovnih športnih igrah transplantiranih in je hitro dobila množico privržencev. Med Slovenci se je najdlje v konkurenci prebila Novomeščanka Zdravka Žižič in konec dneva trud okronala z zlato medaljo v svoji starostni skupinami. Žižičeva je bila tudi najbolj uspešna predstavnica slovenske ekipe in je osvojila še bron v bovlingu pri posameznicah. Medalji sta priborila še Jožko Šimic iz Stopič na Dolenjskem (bron v bovlingu pri posameznikih in bron v namiznem tenisu v paru z Borisom Pušnikom) in Boris Pušnik iz Slovenj Gradca (bron v namiznem tenisu v paru z Jožkom Šimicem).
Bera medalj je bila sicer nekoliko slabša kot na igrah v preteklosti, a kljub temu uvrstitve slovenskih presajenih športnikov Boris Pušnik, vodja ekipe, ocenjuje kot uspešne: »Število medalj pomeni uspeh, saj je bila konkurenca huda, slovenska ekipa pa maloštevilna.« Iger, ki so jih organizirali Svetovna športna federacija transplantiranih, Južnoafriška športna zveza transplantiranih in drugi partnerji, se je namreč udeležilo kar 900 športnikov, ki imajo presajene organe ali kostni mozeg. Prišli so iz 49 držav. Na igrah je nastopilo tudi 120 otrok. Tekmovalci so nastopili v 13 športnih disciplinah. Slovenski tekmovalci, ki so se iger udeležili v organizaciji Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije in Športnega društva dializnih in transplantiranih bolnikov, so nastopili še v bovlingu, namiznem tenisu, plavanju in nekaterih atletskih disciplinah. Vsi živijo s presajeno ledvico.
Športnica postala v »novem« življenju
Žižičeva je pred igrami je oklevala, ali se bo iger udeležila ali ne. »Prevladala je želja, da znova vidim prijatelje iz drugih držav, s katerimi se na igrah srečujemo že vrsto let. Bolnikom nam veliko pomeni, da vidimo, da tudi drugod za bolnike skrbijo enako dobro kot pri nas,« je povedala. »Ponosna sem, da pri 61 letih še vedno zmorem toliko energije in volje, da potujem po svetu in dosegam take rezultate.« Medalje je osvojila na vseh mednarodnih športnih igrah, ki se jih je udeležila, razen leta 2005 v Kanadi. »To je zame, ki v 'prejšnjem' življenju nisem bila športnica, velik uspeh. Nikoli si nisem mislila, da bom to kdaj počela,« je spomnila, da se pred presaditvijo ledvice pred 12 leti ni ukvarjala s športom.
Veteran med slovenskimi predstavniki na igrah je bil Vleo Vatovec iz Kopra, ki se je prvih svetovnih iger udeležil že pred 19 leti in so bile igre v Durbanu njegove desete. »Del te svetovne karavane sem postal predvsem zato, da promoviram transplantacijsko dejavnost in darovanje organov. Da so mi presadili ledvico, mi namreč ni bilo treba storiti nič drugega kot to, da sem se prijavil na presaditev. Zato se čutim dolžnega, da s svojim načinom življenja in s tem, da se trudim za ozaveščanje javnosti o pomembnosti darovanja organov, pripomorem k temu, da tudi drugi bolniki, ki so na čakalni listi, dočakajo presaditev.« Nadaljuje, da so igre seveda dodaten motiv, da se redno ukvarja s športom in se potem na tekmovanjih pomeri s presajenimi športnikih iz vsega sveta. »Ravno šport je tisti, ki ne samo združuje, ampak tudi ohranja ljudi zdrave in vitalne. Prihodnji mesec bom slavil 26 let življenja z novo ledvico, ki mi je omogočila novo, polno življenje, kar mi je prineslo toliko lepih in nepozabnih trenutkov. Prepričan sem, da brez redne športne aktivnosti tega ne bi dočakal.« Natopil je v bovlingu, metu kopja, metu diska in skoku v višino.
Povečati število darovalcev organov
Glavni namen prirejanja iger je javnosti pokazati dobrobiti, ki jih človeku z odpovedjo organa prinese uspešna presaditev organa, saj lahko s presajenim organom zaživi običajno življenje in se tudi ukvarja s športom. Z igrami želijo prav tako povečati ozaveščenost javnosti o tej zelo učinkoviti veji medicine in posledično vplivati na to, da se bo več ljudi odločilo za darovanje organov, kar poveča število presaditev. Pri Svetovni športni federaciji transplantiranih navajajo, da so pri tem uspešni, saj se je v državah, kjer so v preteklosti organizirali igre, delež ljudi, ki so se vpisali v register darovalcev organov, po igrah povečal za 30 odstotkov ali celo več.
»Seveda pa je namen iger tudi druženje udeležencev iz različnih držav. Nekateri udeleženci se srečujemo že leta in ob dobri volji izmenjujemo tudi izkušnje o življenju s presajenim organom, zdravilih, ki jih moramo jemati, zdravstveni oskrbi, ki smo je deležni, in mnogih drugih rečeh,« je povedal Boris Pušnik.
Mnogi ljudje, ki se udeležujejo iger, čutijo do te prireditve pravo osebno pripadnost in se udeležujejo vseh po vrsti. Tak je bil na primer 77-letni Karl iz Nemčije, ki je bil eden najstarejših udeležencev. S presajeno ledvico živi že 35 let; tudi on je bil presajen že dvakrat. Prva ledvica mu je služila 22 let, naslednjo mu je podarila žena. Iger se je udeležil že leto po prvi transplantaciji, to je bilo leta 1979 v Veliki Britaniji, ki so bile druge svetovne igre, ki jih je priredila Svetovna športna federacija transplantiranih. Seveda so se s staranjem in telesnimi zmožnostmi spreminjali tudi športi, v katerih je tekmoval; v Durbanu je bil to golf. Vseh svetovnih iger v svoji karieri presajenega bolnika se je udeležil tudi Roy iz Ohia v ZDA. Že 25 let živi s srcem, ki so mu ga presadili, ko je bil še otrok. Motivacijo za redno telesno dejavnost mu dajejo tudi nastopi na igrah, je povedal. Na igrah sta ga vedno spremljala mama in oče, na letošnje je pripeljal še zaročenko.
Prireditelji na igre kot posebne goste povabijo tudi darovalce organov in svojce umrlih darovalcev. Darovalca svoje nove ledvice – svojega brata – je na igre pripeljala tudi Linda iz Filadelfije v ZDA, iger so se kot podporniki udeležili tudi Lindin mož in snaha. Za brata darovalca so bile to prve mednarodne igre, doslej se je kot podpornik udeležil že nekaj ameriških iger za transplantirane. Avstralka Mary je v prometni nesreči pred desetimi leti izgubila hčer. Odločili so se, da bodo darovali njene organe, in tako je tragična izguba dala drugo priložnost življenja šestim ljudem: bolniki z odpovedjo srca, jeter in pljuč bi brez presaditve teh organov umrli, bolnika z odpovedjo ledvic pa ne potrebujeta več zdravljenja z dializo. Enemu od njiju so sočasno z ledvico presadili še trebušno slinavko, kar pomeni, da so ga ob dializi odrešili še diabetesa. Mary še danes nosi na prsih priponko s portretom svoje hčere.
Omejen dostop do zdravljenja
Svetovne igre v Durbanu v Južnoafriški republiki so prve, ki jih je gostila afriška celina. Južnoafriška republika je med najrazvitejšimi afriškimi državami in tako tudi med tistimi, ki omogočajo zdravljenje s presaditvijo organa in tkiva. Žal ta država, kot tudi Afrika v celoti, na področju transplantacijske medicini daleč zaostaja za razvitimi zahodnimi državami, kjer je tak način zdravljenja ljudem najbolj dostopen – pa čeprav se je ta država vpisala v anale transplantacijske medicine z izjemnim dosežkom srčnega kirurga Christiaana Barnarda, ki je leta 1967 prvi na svetu presadil srce. Bolnik je s presajenim srcem živel še 18 dni. V tej 50-milijonski državi so po podatkih južnoafriške Fundacije za darovanje organov in tkiv lani presadili 319 organov (za primerjavo: v dvomilijonski Sloveniji smo lani presadili 117 organov), od tega 238 ledvic. Kar 39 odstotkov ledvic so podarili živi darovalci, kar pomeni, da je delež umrlih darovalcev zelo nizek – s tem pa tudi možnosti presaditve src, jeter, pljuč in trebušne slinavke. Še nedavno so v tej državi zdravljenje s presaditvijo organov ponujali večinoma le ljudem, ki so si lahko privoščili drago zasebno zdravstveno zavarovanje. Podobno velja tudi za zdravljenje z dializo; to v državnih bolnišnicah omogočijo le bolnikom, ki so v dovolj dobrem zdravstvenem stanju, da bodo v prihodnje morda lahko presajeni in ki so mlajši od 60 let.
