Nič manj ni zanimiv drugi cilj na področju knjige, kjer si bo ministrstvo prizadevalo za bolj učinkovito državno podporo knjigi v smeri celovite politike do knjige, za to pa je prav tako predvidelo 350.000 evrov. Med napovedanimi ukrepi sta tudi spodbujanje pretvorbe subvencioniranih knjig in revij v elektronski format ter razvoj platforme za prodajo elektronskih knjig. A slednji se zdi odvečen ter pomanjkljivo utemeljen. V tem trenutku nakup knjig v slovenščini že omogočata dve spletni platformi in pričakovati je, da se bo v naslednjih letih pojavila še kaka. Ker torej potrebam na tem področju že strežejo zasebniki, ki so v projekte vložili lastna sredstva, ni jasno, zakaj natanko je v javnem interesu razvoj še ene platforme, in to z javnimi sredstvi. Pomisleki pa se porajajo tudi ob načrtovani podpori pretvorbi knjig in revij v elektronski format. Od subvencij za pretvorbo e-knjig bodo imeli poleg subvencioniranih založnikov koristi tudi zasebni subjekti, ki že omogočajo prodajo e-knjig. To sta trenutno le Mladinska knjiga (E-knjige Emka) in Študentska založba (Biblos), ki bosta torej neposredna koristnika subvencij kot založnika, pa hkrati posredna koristnika subvencij kot prodajalca.
Še posebej pa je problematičen tretji cilj na področju knjige. Kulturna politika želi Slovenijo do leta 2019 plasirati kot osrednjo gostjo mednarodnega knjižnega sejma v Frankfurtu. Del stroke tako gostovanje vidi kot nepotrebno, kot je razbrati tudi iz odzivov, ki jih je ministrstvo prejelo na osnutek NPK. Miha Kovač iz Mladinske knjige mu denimo nasprotuje, saj gre za odločno prevelik finančni vložek, katerega iztržki so neznani, saj nimamo nobene resne evalvacije koristnosti tovrstne promocije. Bolj smiselno bi bilo sredstva vložiti predvsem v promocijo branja v Sloveniji, hkrati pa resno razmisliti o sedanjih načinih promocije slovenskih avtorjev v tujini, pravi. Frankfurtska promocija se zdi tiste vrste cilj, s katerim kulturna politika meri svojo ambicioznost, hkrati pa gre za tipičen primer projekta, od katerega bodo imeli ponovno le malo koristi državljani oziroma njihova literatura, mnogo več pa angažirani deležniki.
Kaže, da ima kulturna politika na področju knjige tri probleme. Nerealistično finančno načrtovanje, preveliko ambicioznost na področjih, kjer ni potrebna, in zasebne interese, ki diskretno vstopajo v njene programe, spisane v imenu javnega interesa, in jih bo mogoče natančno analizirati post festum.