Španska Vuelta je po rangu tretja največja etapna dirka na svetu, tretja v koledarju. Že zaradi tega je rezervni scenarij za mnoge; druga opcija, druga rešitev. Tam so številni, ki so se jim malce sfižili načrti, kot tudi tisti, ki bi se radi še enkrat dokazali v zmagovalni različici. Oba v taki družbi rešujeta sezono po športni plati in lastno tržno vrednost na mednarodnem trgu. Prav to je v sodobnem globalnem športu vsaj tako pomembno kot športni rezultat. Na tem področju ni usmiljenja, ni stricev, ni lažnega upanja, ni izgovorov. Preživetje na globalnem trgu pomeni neprestano dokazovanje. Tudi znotraj ekipe, kluba. Tudi spopad z lastnim pritiskom uspeha je šport. Igra živcev, možganov. Neusmiljen boj za obstanek. Naj omenimo, da letošnja sezona, vsaj kar se vseh najboljših slovenskih kolesarjev tiče, po uspehih ne odstopa od povprečja. Dvajset mednarodnih zmag so dosegli v tej sezoni, zadnjo Blaž Jarc v tem tednu na klasiki v belgijskem Zottegemu. Zanj je prišel uspeh kariere kot nalašč pravočasno.

Ni naključje, da je Simon Špilak že zgodaj spomladi zaradi zmag in niza uspehov lahko podpisal pogodbo, ki mu jo mnogi zavidajo. Kako se lahko hitro zalomi, sta najbolj trpko spoznavala Jure Kocjan in prav Brajkovič. Če bi brali spletne forume, bi opazili pripombe, češ, ali se Brajkovič sploh zna voziti s kolesom, če pade na vsaki dirki. Prav zato se bo še bolj trudil znova dokazati, da je dober kolesar. Prav zaradi takih pritiskov bo preostanek sezone, najprej na Vuelti, še kako zanimiv. Tudi če ne gre samo za zmage. Zaradi ozadja, pod čelado. Zgolj kot primer, kako je šport kompleksen.