Doslej znanstvenikom še ni uspelo izumiti robota, ki bi lahko bil žalosten, vesel ali ljubosumen. Leta 2009 je sicer po spletu zakrožila novica o humanoidnem robotu Kendžiju, ki naj bi se zaljubil v pripravnico, ki je testirala njegov sistem in nalagala vanj nove programe, a je zaradi svojih sveže prebujenih čustev do nje postajal vse bolj posesiven, vendar se je vest kasneje izkazala za izmišljotino. Kljub temu mnoge spletne strani tudi po nekaj letih izpostavljajo to novico, izjemen odmev pa je doživela na spletnih omrežjih, kar morda dokazuje željo mnogih, da bi se jim roboti približali tudi na čustveni ravni.
Čustva kot enoletni otrok
Toda pot do robotov, ki bi se lahko preplašili, postali užaljeni ali zaljubljeni, je po vsej verjetnosti še precej dolga, kajti doslej znanstvenikom še ni uspelo natančno določiti, kaj je zavest in kaj so čustva, saj jih vsakdo doživlja nekoliko drugače. Dešifriranje električnih impulzov, ki potujejo po naših možganih, predstavlja le eno polovico zgodbe, medtem ko je precej bolj zapleteno dojeti, kako možganske aktivnosti posameznik prevede v samozavedanje in dojemanje sveta okrog sebe. Optimistični futuristi kljub temu verjamejo, da bi okoli leta 2020 gospodinjski roboti že lahko kazali svoje občutke in čustva, saj naj bi se dotlej naučili kopirati človeško vedenje.
Robote, ki z mimiko hlinijo svoja čustva, sicer poznamo že nekaj let. Prvi v vrsti takšnih je pod okriljem Evropske raziskovalne ekipe, ki so jo sestavljali znanstveniki iz Velike Britanije, Francije, Švice, Grčije in Danske, leta 2010 nastal Nao, ki dvigne roke, ko je srečen, in počepne, ko je prestrašen – ter ostane v takšnem položaju, dokler ga nekdo nežno ne potreplja po glavi. Nao izkazuje čustva na ravni enoletnega otroka, vsako njegovo izražanje čustev je tudi vnaprej programirano, vendar pa se sam odloči, kdaj bo prikazal določeno čustvo ali njihovo kombinacijo.
Primerni za pomoč obolelim
Lola Cañamero, znanstvenica na Univerzi v Hertforshiru in vodja projekta Nao, meni, da bi bili roboti, ki kažejo različna čustva, lahko uporabni pri pomoči starejšim, kot »prodajalci« preko spleta, saj delujejo dokaj naravno, še posebej pa pri delu z otroki s posebnimi potrebami, kot so recimo avtisti, ki imajo težave z vzpostavljanjem komunikacije, zaradi česar njihov čustveni zid lažje prebijejo naprave kot ljudje. V sorodni smeri razmišlja tudi Noel Sharkey, profesor umetne inteligence in robotike na univerzi v Sheffieldu, ki predvideva, da bodo v bližnji prihodnosti mnogi starši robote uporabljali kot varuške, otroci pa bi lahko utrpeli psihične posledice, če te »nadomestne mame« ne bi izražale nikakršnega sočutja in razumevanja.
Bruno Maisonnier, direktor francoskega podjetja Aldebaran Robotics, ki dosega številne uspehe na področju robotike, pa je prepričan, da bo v primeru, če bodo roboti postali del našega vsakdanjega življenja, izjemno pomembno, kakšen medsebojni odnos bodo z njimi vzpostavili ljudje – in ob tem lahko čustvena otopelost predstavlja eno največjih preprek. »Seveda pa tudi, če bodo roboti lahko kdaj čustvovali, ne bomo mogli govoriti o resničnem človeškem vedenju, saj bodo še vedno zgolj programirani,« opozarja.
Ko se naprava spolno vzburi
A na drugi strani se oglašajo tudi skeptiki. Ne le da bi se roboti s čustvi lahko upirali, ko bi jim recimo zaukazali, naj pomijejo posodo; kognitivni znanstvenik Steve Torrance na primer poudarja, da bi se roboti, če bi resnično pridobili svojo lastno zavest, lahko začeli boriti za svoje pravice, saj bi si želeli, da jih ljudje obravnavajo kot sebi enake. Joseph Deken s Kalifornijske univerze v San Diegu dvomi, da bi ljudje na čuteče robote lahko kdaj gledali iz enakih etičnih vidikov kot na sočloveka, kar je po njegovem mnenju sicer povsem logično, a bi to lahko pomenilo novo obdobje suženjstva in degradacije čutečih vrst.
V vsakem primeru torej obstaja strah, da bi se lahko čustvovanje robotov zasukalo v nepredvidljivo smer in ga ne bi bilo mogoče več obvladati – pa čeprav opisani scenariji vsaj za zdaj zvenijo zgolj kot del filmske ali romaneskne fikcije. Je pa bilo pred kratkim na spletu mogoče zaslediti približek zgodbe iz romana Love and Sex with Robots (Ljubezen in seks z roboti) Davida Levyja, v katerem si ljudje in roboti delijo tudi posteljne radosti. Na žalost ali raje na srečo je šlo znova za potegavščino: inženirji iz Tehnološkega inštituta Massachusetts (MIT) naj bi namreč naznanili, da so razvili prvega robota, ki kaže spolno slo in vzburjenje ob ženskem telesu. Do preboja pri projektu naj bi prišlo junija 2011, ko naj bi se začel robot do mlade članice ekipe Julie Breton vesti precej oblastniško in naj bi nenehno silil v njen osebni prostor. »Roka robota je vedno napeta in njegove konzole se začnejo pregrevati vsakič, ko Bretonova vstopi v vidno polje robota,« je takrat razkril domnevni vodja raziskovalcev Tomás Soto, ki je pristavil še, da naj bi imela naprava 2,5 milijona erotičnih impulzov na sekundo in spolna fantaziranja povprečnega osemnajstletnika. sk