»Verjamem, da si glasbeni interpreti prizadevamo približati glasbo ljudem, kolikor le zmoremo. Res pa je le malo izvajalcev sposobnih doseči vrhunsko raven. Vsakič se je treba truditi za najboljšim, presegati lastne zmogljivosti,« pravi pianistična zvezda, 42-letni Moskovčan judovskega rodu Jevgenij Kisin, ki bo 30. septembra v okviru srebrnega abonmaja nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.

Slišali ga bomo v solističnem recitalu, v čemer je praktično najboljši in so zato njegovi recitali pravi magnet za poslušalce. Takrat še bolj v ospredje stopi njegova virtuoznost, muzikalnost. »Na solističnih recitalih imam za razliko od solističnega igranja z orkestrom ali komornega igranja definitivno več svobode in odgovornosti. To je razlog, zakaj sem raje v igri sam,« je posebej za Dnevnik pred prihodom v Ljubljano povedal Kisin.

Za klavirjem že pri dveh letih

Pravijo, da je Kisin eden najbolj nadarjenih pianistov v zgodovini sploh; dobil je tudi vzdevek pianistični poet. Slovenskim poslušalcem bo predstavil Sonato št. 17 v D-duru (D 850) Franza Schuberta ter Sonato št. 2 v gis-molu, op. 19, imenovano tudi Fantazija Aleksandra Skrjabina. Interpretiral bo še nekaj Skrjabinovih Etud iz opusa št. 8. Oba skladatelja sta del dragocene klavirske dediščine, oba sta izjemno tehnično in muzikalno zahtevna, hkrati pa krhka pri odstiranju tančic njunih idej.

Skrjabinu so pravili ruski Chopin; najprej je zaslovel kot čudežni pianist ter se šele pozneje podal v komponistične vode. Tudi Kisin je veljal za čudežnega otroka za klavirjem, vendar pa, kot pravi sam, nima skladateljskih teženj. »Včasih sem sicer poskušal komponirati; preizkušal sem se v različnih stilih in pisal za različne inštrumente, dokler nisem prišel do točke, ko nisem vedel, kako naprej – in se za vedno ustavil. Mislim, da je bilo tako tudi usojeno, kajti ta moj komponistični trenutek je prišel ravno, ko sem se aktivno lotil koncertnih turnej,« pripoveduje pianist.

Za klavir je sedel pri dveh letih in igral po posluhu, pri šestih je že hodil v slovito moskovsko glasbeno šolo Gnesin za nadarjene glasbenike, kot desetletnik pa je debitiral z Mozartovim Klavirskim koncertom K. 466. Naslednje leto je imel v Moskvi svoj prvi solistični recital, pri dvanajstih pa je že nastopil kot solist z Moskovskim državnim filharmoničnim orkestrom pod vodstvom Dmitrija Kitajenka. Igrali so Chopinov Prvi in Drugi koncert za klavir in orkester, založba Melodia je koncerta posnela in nato izdala na dvojnem albumu, ta in z njim mladi pianist pa so poželi veliko mednarodno prepoznavnost.

Pri 13 letih je bil Kisin prvič zunaj Rusije, in sicer je koncertiral po vzhodni Evropi, pri štirinajstih je prvič nastopil na Japonskem in takrat so mu podelili kristalno nagrado simfonične dvorane v Osaki za najboljšo poustvaritev leta 1986. V starosti 17 let se je na odru že družil s Herbertom von Karajanom in Berlinskimi filharmoniki ter potem še z Zubinom Mehto in Newyorško filharmonijo. »Bil sem še najstnik, a sem jih že takrat dojemal kot velike mojstre, igrati z njimi je bila seveda zame velika čast.« Vrata na mednarodne odre so se mu tako že kmalu povsem odprla, na vrsto so prišli še drugi ugledni dirigenti: Abbado, Aškenazi, Barenboim, Levine, Maazel, Ozawa.

Umetniških pritiskov ne čuti

Pritiski, ki jih je bil deležen že kot čudežni deček in ki jih sicer povzročajo nenehna potovanja, koncerti, pa tudi pravila trga na področju umetnosti, ga ne zanimajo preveč. Pravzaprav ničesar v svojem življenju umetnika ne razume kot pritisk. »Nikoli nisem sledil pravilom te vrste,« še pravi Kisin. Recitale in nastope ima načrtovane za dve leti naprej, zadnje leto je največ gostoval po ZDA.

Njegova pianistična igra je bila že mnogokrat nagrajena. Akademija za glasbo Chigiana mu je leta 1991 podelila naziv glasbenik leta, leta 1992 so ga kot posebnega gosta povabili na podelitev nagrad grammy, leta 1995 je postal najmlajši inštrumentalist leta spletne revije Musical America. Je tudi najmlajši dobitnik prestižnega priznanja triumf za izjemne prispevke k ruski kulturi, podelili so mu ga leta 1997. Prejel je častni doktorat Manhattanske glasbene šole, ugledno rusko Šostakovičevo nagrado, častno članstvo londonske Kraljeve akademije za glasbo, nedolgo nazaj pa še častni doktorat Univerze v Hongkongu.

Priznavajo mu tudi izjemen prispevek k svetovni zbirki najboljših poustvaritev, zabeleženih na nosilce zvoka. Med posebne dosežke nedvomno sodi posnetek Beethovnovih klavirskih koncertov, ki jih sicer izvaja v zaporedju nekaj dni. Prejel je Edisonovo nagrado, nagrado Diapason d'or in veliko nagrado francoske Nouvelle Academie du Disque. Leta 2002 je bil imenovan za solista leta echo klassik, za posnetke Skrjabina, Medtnerja in Stravinskega (RCA RED Seal) pa je leta 2006 prejel grammyja za najboljšega inštrumentalista solista. Zadnjega grammyja je prejel leta 2010 za posnetek Klavirskih koncertov 2 in 3 Prokofjeva z Orkestrom philharmonia pod vodstvom Vladimirja Aškenazija in za založbo EMI Classics.

Recital, ki ga bomo slišali v Ljubljani, v tej sezoni izvaja še drugje po svetu: s turnejo starta 12. septembra v Pragi in jo zaključi 23. julija prihodnje leto na festivalu Verbier v Švici. Vmes bo nekajkrat nastopil tudi kot solist z orkestrom, največkrat s Prvim klavirskim koncertom Čajkovskega. Prostega časa tako v glavnem nima, kadar pa le ujame trenutek zase, rad bere, posluša glasbo, obiskuje gledališča in se sprehaja, še najraje pa ga preživi v družbi prijateljev.