Po rahli začetni zadregi na recepciji je bilo kmalu opazno, zakaj so toliko vlagali v usposabljanje kadra. Lena Sviličić, zadolžena za stike z javnostmi in naša prijazna vodnica po laboratoriju prestiža, pojasni, da so vsi, ki so želeli delati v hotelu, dobili možnost in so bili slab mesec dni na akademiji Kempinski, na poskusnem delu: »Gre za energijo, znanje, ki ga dobivajo oziroma dobivamo v okviru stalnih usposabljanj in dodatnih izobraževanj, gre za timskega duha.«

V hotelu je 165 sob in 21 apartmajev, ki so v povprečju zasedeni približno polovično, zdaj v poletnih mesecih pa je hotel seveda poln. Precej dopustnikov je iz Rusije, sicer pa zajemajo precej več kot polovico vseh njihovih gostov nemško govoreči, torej iz Avstrije in Nemčije. Na drugem mestu so presenetljivo gostje iz Slovenije, sledijo že omenjeni Rusi, pa Italijani, Slovaki, Srbi in ob koncih tednov tudi Hrvati.

Nekaj korakov od hotela je golf igrišče z 18 luknjami, v okviru hotela so bazeni, seveda nepogrešljivi centri za razvajanje. Ali gostje sploh gredo kam med bivanjem v hotelu? »Seveda, saj si želijo tudi kaj ogledati, doživeti, poskusiti,« je takoj pojasnila Lena Sviličić. »Moram reči, da zelo dobro sodelujemo s hotelom Kempinski na drugi strani zaliva, v Portorožu. Kar nekaj je primerov, ko skupine preživijo dva dni v Portorožu, dva dni pa pri nas. Pa tudi sicer svojim gostom organiziramo recimo degustacije olivnega olja, obisk vinskih kleti s pokušino vin, večerjo v San Roccu… Čeprav moram reči, da je ena naših prednosti ravno kulinarika.«

Kulinarika. Seveda, če imajo v kuhinji mojstra Serafina Koutnija, ki je že od nekdaj vedel, da bo kuhar. Pravi, da se bo vedno spominjal obdobja do svojega desetega leta, ko je živel z babico: »Vedno je pripravljala slovesna nedeljska kosila. Kakšen užitek je bil sesti za mizo!« Šolal se je v Nemčiji, prva delovna leta pa preživel v Hannovru v hotelu Dorint. Kmalu zatem se je zaposlil v Brasserie Bruxelles, kjer se je podrobno seznanil s francosko-belgijsko kuhinjo, delal pa je tudi v Kuvajtu, in to v restavraciji, v kateri so skrbeli za vladarjevega sina, pa naprej v berlinskem InterContinentalu, dve leti je kuhal v berlinskem Ritzu, v Excelsiorju v Dubrovniku…

Kako se počuti v hotelu Kempinski? »Zelo dobro, ker je tu profesionalna ekipa. Veste, moje vodilo je stoletna sredozemska tradicija in način življenja, v katerem sestavljajo sveto trojico: ribe, avtohtona vina in olivno olje. Kaj, sprašujete, ali uporabljam začimbe iz vrečk?« Pogledal je tako grdo, kot da se pripravlja na nevihto. »Aha, saj se samo šalite, kajne?« se je zasmejal in takoj razložil: »Seveda uporabljam sveže začimbe, imam namreč svoj vrt z začimbami, tukaj pri hotelu je.«

Jedilnik pripravljajo sezonsko, zaposleni pa poskusijo vse jedi, da jih poznajo. »V restavraciji Diana ponujamo izbor lokalnih in sredozemskih jedi, na primer carpaccio, izvrstna so gosja jetra, slastni steaki, priporočam tudi juho bouillabaisse, dobrote istrske kuhinje. Sam najraje delam z zelo kakovostnim mesom, pa tudi juhe rad kuham. Še nekaj o restavraciji Kanova. Ta je v okviru konferenčnega središča in je nekakšna sodobna različica tradicionalne istrske konobe, v kateri so izključno istrske jedi, kot so meso boškarina, tartufi, divji šparglji, morski sadeži, olivno olje… Že slišati je dobro, kaj šele, ko to pripravimo!«

Če reče to nekdo, ki je neprizanesljiv do sebe, ker stalno ponavlja, da se da vsako stvar vedno pripraviti še bolje, potem bo že držalo. In na kaj tak vrhunski kuhar najprej pomisli, ko je sam lačen? Nasmehne se, malo počaka in počasi pove: »Na sarmo, sataraš, grah. Pa na kakšno slaščico pomislim.« Jasno, saj je njegova soproga, ki tudi izvrstno kuha, slaščičarka. Si predstavljate, da takšen par povabite na kosilo? Da te kap! Bolje, da se vi prepustite njima. Užitek je zagotovljen.