Le malo je manjkalo in Klinčeva v letošnji sezoni zaradi starostne omejitve sploh ne bi mogla tekmovati na tekmah svetovnega pokala. Mednarodna smučarska zveza (FIS) ji je šele pred slabima dvema tednoma prižgala zeleno luč za nastopanje v tem tekmovanju. »Sprva mi je bilo rečeno, da v tej sezoni ne bom mogla nastopati v svetovnem pokalu, ker sem premlada. Nato je začelo krožiti veliko različnih in nasprotujočih si informacij. Prva je bila, da ne smem tekmovati do dopolnjenega 16. leta, kar bi pomenilo, da bi ostala – če bi se seveda uvrstila v slovensko ekipo za Soči 2014 – tudi brez nastopa na olimpijskih igrah. Zatem je prišla informacija, da bi lahko začela skakati s 1. januarjem 2014. Vse to me je begalo in ni mi bilo prijetno,« pravi 164 centimetrov visoka in 49 kilogramov težka Ema Klinec iz Poljan nad Škofjo Loko.
»Dokončno informacijo, da lahko tekmujem v svetovnem pokalu že v tej sezoni, ker je FIS prižgala zeleno luč tudi za dekleta, rojena leta 1998, sem izvedela na dokaj navaden način. Do nje sem namreč prišla sama na internetu, opazila pa sem jo povsem naključno. Veliko prijetneje bi bilo, če bi mi jo kdo – na primer trener ali kdo iz vodstva – povedal v živo. A najpomembneje je, da se je tako razpletlo, da lahko v svetovnem pokalu skačem že v tej sezoni,« opisuje Ema, katere največja vzornica je nekdanja odlična smučarska tekačica Petra Majdič. Medtem ko so njene reprezentančne sotekmovalke odšle na prvo tekmo v Hinterzarten, si je Ema privoščila 14-dnevni aktiven dopust (počitek), med katerim je s staršema odšla za nekaj dni tudi na morje na Hrvaško.
Debitantski nastop na praznični dan (Marijino vnebovzetje) v Courchevelu v Franciji je članica Alpine iz Žirov opravila z odliko. Najboljša je bila že po prvi seriji, kljub mladosti pa je suvereno opravila tudi z drugim skokom. »Z nasprotnicami sem se merila že na nižji ravni tekmovanj, vseeno pa takšnega fantastičnega uspeha nisem pričakovala. Kar zadeva tremo, je bila ta večja pred prvim kot pred drugim skokom. Ko mi je prvi skok, ki je bil seveda odločilen za nadaljevanje tekmovanja, uspel, sem se znebila velikega bremena. Še posebno, ker na treningih nisem blestela. Skok v finalni seriji je bil pravzaprav lažji, saj sem kot vodilna po prvi skakala zadnja in sem vedela, da je vse v mojih rokah in da morajo vse tekmice čakati le name,« ocenjuje Ema, ki ni postala le prva Slovenka z zmago na tej ravni, ampak s 15 leti, enim mesecem in 13 dnevi tudi najmlajša zmagovalka v zgodovini. Na včerajšnjem sprejemu na sedežu Smučarske zveze Slovenije v Ljubljani je za nagrado dobila veliko čokoladno torto z napisom »Emi za zmago« in ročno uro, namesto s šampanjcem (za razliko od njenih petih reprezentančnih in starejših sotekmovalk) pa je nazdravila z mineralno vodo.
Skoki so ji bili pravzaprav položeni že v zibko, saj sta se z njimi ukvarjala že starejši brat Gašper in starejša sestra Barbara, Ema pa je po njunih stopinjah krenila že pri šestih letih. »To pomeni, da glede na mojo mladost skačem že dolgih devet let. Že kakšni dve leti pred tem, ko mi je mama sploh dovolila, da začnem skakati, sem za zabavo trenirala skoke in jih posnemala. Enkrat bi me moral med 'treningom' brat Gašper ujeti z rokami, a se je izmaknil in trdo sem pristala na tleh,« se spominja zgovorna Gorenjka (njena najljubša hrana so testenine, pijača pa voda), ki pa ji skoki niso bili edini šport, s katerim se je ukvarjala: »Že od majhnih nog sem bila zelo športen tip. V Poljanah je bilo zelo veliko fantov in družila sem se predvsem z njimi, tako da do odhoda v šolo skoraj nisem imela prijateljic. Malce sem trenirala floorball, od petega do dvanajstega leta pa sem zelo veliko igrala nogomet.« Nogomet je še vedno njen glavni športni hobi, med preostalimi pa prisega na – kuhanje: »Želim izboljšati svoje kuharsko znanje in sposobnosti, tudi zato, ker je prehrana v športu zelo pomembna. Če imam nekoliko več časa ali prost dan, se sama lotim kuhanja kosila.«
Ema, ki je prejšnji mesec (2. julija) dopolnila petnajst let, je letos končala osnovno šolo v domačih Poljanah nad Škofjo Loko. Čeprav ni imela najljubših predmetov, je izpostavila matematiko in fiziko, šolanje pa bo zdaj nadaljevala na gimnaziji v Škofji Loki na splošnem oddelku z nemščino. Njen osebni rekord znaša 128 metrov, o morebitnem poskusu na velikanki v Planici pa pravi: »Pogled na to letalnico me navdaja z velikim izzivom in ciljem za prihodnost. Ali bi se zdaj upala spustiti po njej? No, zdaj raje še ne bi pretiravala. Toda če bi se nekaj časa pripravljala za skok na planiški velikanki, bi lahko poskusila. Za takšen podvig je predhodno potrebnih čim več skokov na 120-metrski skakalnici, jaz pa sem jih v dosedanji karieri opravila samo osem.« Njen skakalni vzornik je Švicar Simon Ammann (zelo mi je všeč njegova tehnika skakanja, v zraku pa je zelo eleganten, opisuje Ema), navdušuje jo tudi Finec Jane Ahonen, med Slovenci pa Robert Kranjec.