»Želja je, da se uvrstim med najboljšo trideseterico. Proga bo zelo specifična, vendar se nadejam, da mi bo ustrezala in se bom izkazal. Prvenstvo sem imel v mislih že pred začetkom sezone, zato sem imel že takrat nekoliko obsežnejše fizične priprave, v zadnjih tednih pa so treningi še intenzivnejši,« pove gorski kolesar Žiga Pandur in pojasni, da mu med sezono zaradi številnih tekmovanj, ponavadi se jih nabere okoli dvajset, primanjkuje časa za treninge, kar pa skuša nadoknaditi pozimi, ko trenira po dvakrat na dan.

Pandur upa, da se mu bodo naporni treningi in odrekanje nekoč obrestovali, saj je njegov dolgoročni cilj priti med prvih dvajset v svetovnem pokalu. Posledično to pomeni več sponzorskega denarja, kajti gorsko kolesarstvo je vse prej kot poceni disciplina. »Svetovno prvenstvo v Južni Afriki mi bo pokrila kolesarska zveza, drugače pa se gospodarska kriza pozna tudi v našem športu. Zagotovo je težje priti do sponzorskih sredstev, a verjetno ni nič drugače v drugih športih. Treba se je potruditi, stisniti zobe, pa je vse lažje,« ostaja optimističen 22-letnik, ki ima to srečo, da ima za sabo tovarniško podporo proizvajalca koles, zaradi česar prihrani kar nekaj denarja.

Kljub temu da gorsko kolesarstvo v Sloveniji po priljubljenosti ne kotira najvišje, je domača konkurenca vse prej kot od muh. Pandur sicer priznava, da je v zadnjih letih pri nas manjši upad tekmovalcev, kar pripisuje že omenjenim težkim gospodarskim časom, zagotovo pa bi bil napredek v tem športu bistveno večji, če bi se lahko s sotekmovalci oprli na pomoč trenerjev. »Kar zadeva tehnični vidik in psihološke priprave, sem samouk, medtem ko mi pri fizičnih pripravah pomaga trener. Tako je vsaka tekma neka nova izkušnja oziroma pridobivanje novega znanja.«

Prav nabiranje znanja gre Pandurju očitno zelo dobro od rok, saj se je z gorskim kolesarstvom začel resneje ukvarjati pred komaj petimi leti, a se že lahko pohvali z nazivom najboljšega v državi. »Da me je začelo zanimati gorsko kolesarstvo, gre pripisati zasluge vplivu prijateljev. Sprva sem si ogledal zgolj nekaj tekem, potem pa te stvar hitro zasvoji. Ni boljšega kot občutiti adrenalin, ko se spuščaš po bregu navzdol.«

Tako kot vsak adrenalinski šport je tudi gorsko kolesarstvo lahko sila nevarno, vendar je mladenič za zdaj še ni resneje skupil, kar je malodane že čudež. A kot pravi, ni resne nevarnosti, če ne preceniš svojih zmožnosti. »Moram priznati, da so starši ob spremljanju mojih tekem še vedno pošteno živčni, medtem ko so nekateri prijatelji, ki slabše poznajo moj šport, prepričani, da nimam vseh koleščkov v glavi,« se pošali študent biotehniške fakultete, ki mu prav zaradi študija ne preostane veliko prostega časa. Tudi zato si včasih zaželi, da bi mu profesorji večkrat šli na roko. »Nekateri me razumejo, drugi ne. Tukaj se ne da kaj veliko zmeniti. Vseeno pa imam to srečo, da je vrhunec sezone poleti in me športna kariera ne ovira pri študiju,« pogovor zaključi Pandur.