Šport piše družinske zgodbe in družine pišejo športne zgodbe. Tudi v Sloveniji je mogoče najti precej primerov, ko so otroci uspešnih športnikov odšli po stopinjah svojih staršev. Nekateri so jih dosegli, drugi presegli, tretji so bili nekoliko manj uspešni. Je za mladega športnika obremenjujoče, če nad njim visi damoklejev meč uspešnega očeta ali matere, ali to nanj vpliva blagodejno? Se športna pot mladeniča ali mladenke, ki ima vrhunski šport zakoreninjen v družini, odvija bistveno drugače od vrstnikovih? O teh in podobnih vprašanjih veliko vedo nekateri sedanji in nekdanji slovenski vrhunski športniki, obenem lahko iz rokava stresejo marsikatero zanimivo anekdoto. Med te zagotovo spadajo člani družin Elsner in Daneu, ki sta najbolj znani v najbolj priljubljenih ekipnih športih, nogometu in košarki.

Družina Elsner predstavlja nogometno dinastijo, ki je na različne načine zaznamovala slovenski nogomet vse od druge svetovne vojne dalje pa do danes in ga bo, kot kaže, tudi v prihodnje. Začel jo je pokojni profesor Branko Elsner, akademski oče slovenskega nogometa. Sledil mu je mlajši sin Marko, nekdanji jugoslovanski in slovenski reprezentant in nosilec bronaste olimpijske kolajne, pa tudi starejši sin Branko, ki je prav tako tesno povezan z nogometom. Danes po Markovih stopinjah hodi njegov sin Rok, trenutno nogometaš Arisa iz Soluna, po stopinjah Branka Elsnerja starejšega pa Luka Elsner. Ta je bil nogometaš Domžal, enkrat je igral tudi za reprezentanco. Podobno kot starega očeta ga je zaneslo v akademske vode (napisal je tudi knjigo Železna volja, ki je namenjena predvsem mladim nogometašem) in trenerske. V zadnjem letu je delal kot pomočnik trenerja v Domžalah, že jutri bo morda postal glavni trener, saj naj bi bil prvi kandidat za naslednika Stevana Mojsilovića, trenerja z grobim načinom dela in vulgarne komunikacije.

Oče selektor, sin reprezentant

Da se je nogomet tako uspešno prenašal iz roda v rod, ima po mnenju Marka Elsnerja zasluge predvsem okolje, v katerem so živele in odraščale tri generacije in bo še četrta. »Svojih sinov nikoli nisem usmerjal v nogomet. Način našega življenja je bil takšen, da sta bila sinova od malih nog obkrožena z nogometom. Zato se velikokrat zgodi, da se otroci športnikov ukvarjajo z istim športom kot starši. Ko je bil moj oče trener, sem ogromno časa preživel za Bežigradom. Z mamo sva gledala treninge. Ko je prevzel ekipo Wacker iz Innsbrucka, sem bil star devet let. Tam sem začel aktivno igrati, poslušal nogometne pogovore in tako naprej. Tako sem počasi spoznal nogometno vzdušje,« je dejal nekdanji nogometaš Crvene zvezde in dodal, da je ključno vprašanje, ali otrok goji ljubezen do športa. Če je ne, se mu zdi nespametno siliti ga v določeno panogo.

Sam se je med kariero s svojim očetom srečal velikokrat in v različnih okoliščinah. Ko je iz mladinske prehajal v člansko selekcijo, je bil trener Olimpije njegov oče. Marko Elsner je bil tedaj mladinski jugoslovanski reprezentant, a je kljub temu slišal kakšen očitek na račun svojega priimka. »Čeprav je bilo realno, da kot mladinski reprezentant začnem profesionalno igrati v Olimpiji, so se našli zlobni jeziki. A sem dobro igral, zato so govorice hitro potihnile,« se spominja. Pot je njegovega očeta nato vodila nazaj v Avstrijo, njega pa v Crveno zvezdo. Sredi osemdesetih je bil Marko jugoslovanski reprezentant, Branko selektor Avstrije. Nekoč sta bila nasprotnika na igrišču. »On je bil selektor Avstrije, jaz igralec Jugoslavije. Zmagali smo 4:0, bil sem med boljšimi na igrišču, zato sem bi vesel, oče pa razočaran. A imel sem mešane občutke,« se je spomnil tekme v Banjaluki.

Kmalu se je znašel v obrnjeni vlogi. Sam je bil nekdanji uspešen nogometaš in oče nadebudnih fantičev, ki ju je privlačila nogometna žoga. Leta 1982 rojeni Luka Elsner je očeta spremljal, kako je igral za Crveno zvezdo, čeprav pri rosnih letih. »Bil sem premlad, da bi se spomnil točno določenih dogodkov in morda kakšnih zvezdnikov iz tistega obdobja, hkrati pa oče iz tega ni delal kakšnega posebnega dogodka, saj se nerad izpostavlja. Po značaju je bolj skromen. Mi je pa v glavi ostalo nekaj utrinkov s tekem, ki se zdijo kot nekaj nadnaravnega,« je dejal Luka Elsner, ki bi si želel, da bi bilo v njegovem spominu več nogometnih zgodb iz otroštva, pri čemer ne manjka nostalgije. »Ko sem odraščal, sem želel preiskati našo zgodovino. Skozi odlomke iz časopisov sem si ustvaril malo bolj natančno sliko, kaj se je dogajalo v tistem obdobju,« je dejal. Se obeta nova knjiga, tokrat z nekoliko drugačno tematiko od prve? »Prepričan sem, da bi imel moj oče za povedati ogromno zgodb. A hkrati mislim, da si ne želi javno govoriti o tem. Verjetno bo to ostalo v družinskem krogu.«

Nekaj malega očitkov o svojem priimku je slišal tudi Luka Elsner, a pravi, da ni bilo nič posebnega in da se s tem nikoli ni obremenjeval in da ga je to lahko kvečjemu dodatno motiviralo. Prav gotovo popuščanja ni bil deležen njegov brat Rok Elsner. Ta je bil namreč prej spregledan kot privilegiran, predvsem v času nekdanjega selektorja Slaviše Stojanovića. Tedaj je bil eden najboljših nogometašev Slaska, s katerim je postal poljski prvak, priložnosti v reprezentanci pa še ni dobil. Nanjo sedaj čaka v Grčiji pri Arisu. »Glede na to, da je dobro igral na Poljskem in bil tudi član mlajših selekcij, bi bilo pošteno, da bi dobil priložnost, potem bi moral sam dokazati, ali je dovolj dober ali ne. Priložnost bi vsekakor moral dobiti,« je dejal Marko Elsner.

V košarko ga ni usmeril

Medtem ko eden od sinov Marka Elsnerja še igra nogomet, sta tako Ivo kot Jaka Daneu že nekdanja košarkarja. Ker se je Jaka rodil leto po tem, ko se je Ivo prenehal ukvarjati s košarko na najvišji ravni, se očetovih iger spominja le iz redkih posnetkov, ki so ohranjeni iz tistega časa. Tudi Ivo Daneu pravi, da sina ni usmerjal v šport. S košarko se je začel ukvarjati tako, da se je v petem razredu osnovne šole prijavil na košarkarski krožek, kot so to storil njegovi vrstniki. »Sem imel pa po tem probleme, da sem ga spravil k Olimpiji, saj so ga hoteli imeti pri Slovanu, pod katerega je spadal ta krožek,« je dejal Ivo Daneu. Njegov sin primerjavam s slavnim očetom ni mogel uiti. »Verjetno je bilo to zanj breme. Hotel je pokazati nekaj svojega in se je osredotočil na obrambo. Dejal sem mu, da če želi od košarke živeti, mora kdaj vreči na koš. Potem je začel metat in je kar dobro zadeval,« je dodal Daneu starejši. Jaka Daneu pa je o tem povedal: »Verjetno so me primerjali z očetom, čeprav posebnega pritiska nikoli nisem občutil. A ljudje iz moje generacije mojega očeta niso videli igrati, zato je bilo bolj težko primerjati.«

Pravita, da se o košarki nista veliko pogovarjala, a je starejši Daneu mlajšemu dal kakšen nasvet, Jaka pa se je kot deček učil tudi, ko je očeta in njegove prijatelje poslušal ob košarkarskih debatah. »Menim, da otrok ni dobro usmerjati v šport. Lahko jim omogočiš, da se naučijo osnov, potem naj se vsak sam usmeri tja, kamor želi. Največji problem v življenju je, da človek najde službo, ki jo najraje in dobro opravlja,« je o svojem načinu razmišljanja dejal Daneu in se dotaknil še nečesa. »Jaka je edini igralec, ki je igral za Olimpijo od pionirjev do članov, a za peto kolo. Ne vem, komu se je zameril. Morda ga zaradi mene ne marajo,« je dejal Ivo Daneu, ki je včeraj prejel najvišje državno odlikovanje.