Zdravilstvo na pesniški način

»Pravijo nam, / ki vemo, / da je že bilo.« Navedene tri vrstice končajo zgodovinsko zasuknjenko z naslovom Preroki na Kosovem polju. Pesem je ena izmed tistih, ki jih je prevajalec in pisec spremne besede Veno Taufer izbral iz mnogih pesniških zbirk srbskega pesnika, esejista in dramatika Ljubomirja Simovića. Navedek konca pesmi tiste, ki ne poznajo tega barda, seznanja s poetičnim diskurzom, ki se mu posveča leta 1935 v Užicah rojeni književnik, ki se nikakor ni sprijaznil s politično situacijo v razpadli Jugoslaviji, saj je svoje javno umetniško in razumniško delovanje posvetil boju za svobodo v najpristnejšem pomenu te zlorabljene besede. Tak boj pa je v prvi vrsti bojevanje za osvobojenost človekovega izražanja, za izražanje mnenj. V svojem izrazu se je posebej naslanjal na ljudsko izročilo srbskega naroda.

Veno Taufer v spremni besedi z naslovom Ljubomir Simović – zasledovalec paradoksa primerja njegovo pesnjenje z ustvarjanjem Vaska Popa in pri tem ugotavlja, da je poezija Vaska Popa vodila k srbskemu simbolizmu in groteskni fantastiki nadrealizma, poezija Ljubomirja Simovića pa je njeno nasprotje: pne se v nekakšen podrealizem, saj prav z obujanjem srbske folklorike ali tudi pravljične zgodovine dobiva politične konotacije. Soočenje zgodovinskega in sedanjega privede do nasprotja, skoraj absurdnega na način, ki je pravzaprav pedagoški, saj takšno soočenje določi prihodnost, pogojeno z miselnostjo, da se zgodovino ne samo ponavlja, pač pa se jo uporablja, da bi se ji določilo novo perspektivo. Takšna perspektiva pa je osredinjena v točki, ki je vnovičen pretres izraznih določil prevajanja oziroma druženja brez pretenzij glede natančnosti in doslednosti v smislu kapricastih spogledovanj.

Posebnost knjige izbranih pesmi v slovenskem prevodu je v tem, da poleg pesmi iz prejšnjih knjig vsebuje tudi prevod celotne zbirke Planet Donava, ki je ni v zbranih delih Ljubomirja Simovića; pravzaprav izbor iz prejšnjih zbirk predstavlja uvod k njegovi zadnji knjigi. To pomeni, da je prevajalec razširil vsebinski poudarek, ki ga prinaša zbirka Planet Donava, ta pa je v dramatičnem predočenju stremuških in tudi prevelikih apetitov, ki jim premnogokrat podlegajo tisti, ki naj bi vodili neko ljudstvo v boljšo prihodnost. Takšno vzdušje predstavlja tudi trivrstični konec petdelne pesmi z naslovom Pred rajskimi vrati: »In da se potem ne bom čudil, ko bom zagledal, / kako nad barakami skozi oblake / angeli letajo z avtomati.«

Poezija Ljubomirja Simovića v svojem z zgodovino prežetem naboju prestavlja osupljivo in v srce ter razum segajoče sporočilo, da je vztrajanje v ustvarjalni drži izrednemu stanju navkljub tisti moment, ki drži humanizem v aktivnosti; še več, omogoča mu, da s svojo neposrednostjo pridoda svoj prispevek k izboljšanju mentalnega zdravja človeštva. In še nekaj, za začetek, ki je napotek k branju: poezija ni historični imperativ!