Američani so atletska velesila, ki je praviloma na vseh svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah na vrhu najuspešnejših držav največjega tekmovanja v individualnih športih. Ko poročevalci iz vseh držav delamo na stadionih, redno poslušamo ameriško himno v čast najboljšim. Če se nekajkrat zapored ne sliši ameriške Zdravljice, imenovane The Star-Spangled Banner avtorja Francisa Scotta Keya, je na stadionu nekaj narobe. Ustaljenemu delu ob lovljenju minut zadnjih rokov nekaj manjka. Kot bi imela jed drugačen okus.
Na 14. svetovnem prvenstvu v Moskvi je »team USA« po osvojitvi najžlahtnejših odličij zaostal za Rusijo, katere atleti so sijajno izkoristili podporo na prizorišču. Toda tudi Američani imajo v svoji reprezentanci daneje grandovec, če športnike v boju za preživetje primerjamo s slovensko predstavnico maratona na 14. svetovnem atletskem prvenstvu. Štajerka je namreč za svetovno prvakinjo zaostala za 45 minut, na poti do cilja pa je doživljala težke muke. A z neverjetno trmo je šla prek sebe, ni odstopila ter pritekla do cilja.
Zgodbe »preživelih« gredo v večini primerov mimo poročevalcev. Narava dela je takšna, da nimamo časa spremljati vsake discipline do podrobnosti, predvsem dopoldanskih kvalifikacijskih ne. Še posebej, če ne nastopajo atleti iz države, od koder prihajamo. Eno dopoldne na Lužnikih je bilo vendarle posebno. Popoldan namreč ni bilo tekmovalnega sporeda, dopoldan pa smo slovenski poročevalci spremljali ponesrečen kvalifikacijski nastop metalke kladiva Barbare Špiler. Sočasno se je odvijala moška hoja na 50 km. Na novinarskem ekranu ima možnost vsak poročevalec spremljati vsako disciplino podrobno, le nastaviti mora pravi kanal. In tako je bila ta dan ob koncu tekmovalnega dneva na sporedu le še hoja na najdaljši razdalji. Medtem ko so smo na stadionu lahko opazovali zadnje tekmovalce, ki so izmučeni hodili proti cilju, je kamera na ekranu ves čas spremljala Johna Nunna.
Američan je na poti do cilja doživljal težko opisljive muke. Grabili so ga krči, zaradi katerih se je v zadnjih treh, štirih kilometrih večkrat ustavil in nadaljeval pot v tempu človeka, ki prve dneve okreva po rehabilitaciji kolena. Ovinke je prehodil tako, da se je vmes oprijel ograje. Na glavi je nosil kapo z ameriško zastavo, obraz pa je imel povsem izmučen. Verjetno se mu je vsaka sekunda zdela dolga kot minuta, minuta kot ura. Uspelo mu je prehoditi do olimpijskega stadiona, na njem narediti še en krog, ki ga je ločil do cilja. Njegovih muk ni videl skoraj nihče. Stadion je bil že povsem prazen, saj se je vse skupaj dogajalo eno uro po tem, ko so slavo poželi najhitrejši hitrohodaši. Nunn je zadnjimi močmi po več kot štirih urah in pol prišel do cilja. Zvoki bolečine, ko je 35-letni Američan padel, ko so mu dajali zdravniško pomoč, so bili slišati grozljivo. Ni pustil, da bi se ga kdo dotaknil, zvijal se je in drl od strašnih bolečin. Po približno petih minutah so ga vendarle položili na nosila in odpeljati v medicinsko oskrbo. Da bi se mu zgodilo kaj zelo resnega, nas k sreči niso obvestili.
Takšni kruti športni prizori ostanejo v spominu in se te dotaknejo celo bolj kot častni krogi svetovnih prvakov, ki se dnevno menjavajo kot po tekočem traku. Podobnih zgodb je v vseh športih precej. Le mimo nas gredo kot kakšna snežinka v snežnem neurju. Takšna oseba, kot je John Nunn, bržčas v življenju ne bo naletela na prepreko, prek katere ne bo šla ali je vsaj odmaknila na poti do cilja. Medtem ko se bo marsikateri svetovni in olimpijski prvak ob njej spotaknil in padel na trda tla.
