Kako kot zdravnik skrbite za oskrbovance v hiši hospica?

Trend povsod po svetu je, da bi ljudje umrli tam, kjer se počutijo najbolj varne, torej doma. Žal zaradi sodobnega načina življenja to ni vedno mogoče. Zato je prav, da obstaja varno okolje, kjer se lahko poslovijo ob pomoči strokovnjakov. Umiranje namreč ni dogodek, ampak proces, in to ne le biološki, ampak kompleksen proces, ki zajema dogajanje tako znotraj fiziologije kot tudi znotraj duševnega in socialnega aspekta. Spremembe se lahko dogajajo na ravni ur ali še hitreje. Večina bolnikov ima sicer predpisano neko določeno terapijo, ki pa v času umiranja včasih ne le da ni več potrebna, ampak je lahko celo škodljiva. Tako da je ena od pomembnih nalog zdravnika v času umiranja tudi pravilno in pravočasno izključevanje zdravil, ki ne doprinesejo ničesar ali celo povzročajo škodo. Vse to mora potekati v skladu s cilji in željami bolnika.

Poudariti pa moram, da je kakršen koli dvom o tem, ali umirajoči potrebuje strokovno medicinsko pomoč, zgrešen. Koliko, v kakšnem obsegu in na kakšen način, pa so vprašanja, o katerih se da polemizirati.

Katera so torej ključna razhajanja med hišo hospica in bolnišnicami oziroma drugimi zdravstvenimi ustanovami, da si ne morete priti naproti?

Umirajoči bolnik ni samo stvar medicine. Zato je po vsem svetu v tovrstnih ustanovah uveljavljen tim, ki lahko podpre bolnika in njegovo družino v celoti, tudi na psihosocialni ravni. Prav tako je podpora umirajočih povsod po svetu umeščena in razumljena kot del osnovnega zdravstvenega varstva, saj gre za realne, objektivne človeške potrebe. Govoriti v isti sapi o hospicu kot o bolnišnični dejavnosti in hkrati trditi, da ne potrebuje zdravnika, kot se to dogaja pri nas, zato nima nobenega smisla.

Bi morala biti oskrba torej v polnosti financirana iz javnih sredstev?

Po mojem poznavanju takšnega načina financiranja ni nikjer na svetu, četudi se hospic razvija in živi v okviru javnega zdravstvenega sistema. Če govoriva o nekem povprečju v Evropi, državno financiranje oskrbe dosega med 30 in 70 odstotkov polne cene, v povprečju torej lahko rečemo polovico.

V vsakem primeru bi za črpanje javnih sredstev potrebovali koncesijo. Ministrstvo za zdravje temu nasprotuje, saj da Slovensko društvo hospic ni pristojno za opravljanje zdravstvene dejavnosti. Po drugi strani zdravstveno dejavnost v hospicu opravljate vi, torej usposobljen in izkušen zdravnik. Kako komentirate vse te zaplete v zvezi s podelitvijo ustrezne koncesije?

Sam načeloma težav ne vidim oziroma jih ne razumem. Ali želimo dejavnost, ki je zrasla na podlagi 18-letnega dela in izkušenj, podpreti ali ne, to je edino vprašanje. Zelo enostavno. Sam ne vidim nobenih resnih argumentiranih preprek. Ministrstvo bi lahko preprosto opredelilo vrednost storitev, ki jih hiša hospica izvaja, in ji z ustreznim dokumentom dodelilo možnost črpanja določenega obsega sredstev. Gre za izključno politično odločitev.

Eden od očitkov ministrstva je tudi, da je hiša hospica luksuz, da ponuja nekaj nadstandardnega, in to samo peščici ljudi, zato ne spada v okvir osnovnega zdravstvenega varstva. Kakšna je struktura oskrbovancev v hiši hospica in kakšna so merila za sprejem?

Privilegijev ni. Oskrbovali smo in bomo vse, ki v času umiranja to najbolj potrebujejo. Res imamo samo dvanajst postelj, kar je omejujoči faktor, a postopek je predpisan in za vse enak. Poskrbeti skušamo predvsem za tiste, ki so v času umiranja tega najbolj potrebni, ki najbolj trpijo in jim je doma najtežje pomagati. Imamo vse vrste profilov, od brezdomcev in ljudi, ki nimajo dohodkov in tudi ne osnovnega zdravstvenega zavarovanja, do tistih premožnejših. Na srečo se nam za zdaj ni treba ukvarjati z dolgimi čakalnimi dobami – tudi zahvaljujoč mobilnim timom hospica, ki jih sestavljata medicinska sestra in socialna delavka in ki rešijo marsikatero situacijo na terenu.

Kako se zgodi preskok od tega, da kot zdravnik za vsako ceno skušaš rešiti življenje, do tega, da procesu umiranja pustiš prosto pot?

Ko ugotovimo, da z aktivnim zdravljenjem neke bolezni ne zmoremo več ustaviti ali celo pozdraviti, je predvsem pomembno, da človeku omogočimo življenje, kolikor ga še je pred njim, s čim manj težavami, če že ne brez njih. Ta preskok za družinskega zdravnika sicer ni tako nov, mi se na terenu srečujemo z umiranjem tako rekoč vsakodnevno. A je kljub temu potrebna sprememba v razmišljanju, ko nima več smisla reševati življenja za vsako ceno. To je drugačen način razmišljanja, gotovo.

Je težak ta preskok?

Je. Zagotovo je zahteven, predvsem zahteva od zdravnika spoštovanje ciljev in želja bolnika, ki pogosto niso cilji medicine kot stroke. Marsikdaj bi kot predstavnik stroke naredil kaj drugače, pa se moraš upreti. A ko si veliko z umirajočimi, postane njihovo razmišljanje del tudi tvojega načina razmišljanja. Poudariti pa je treba tudi, da je delo s pacienti na terenu, s katerimi delam v okviru ambulante, nekaj povsem drugega kot delo v hospicu, kjer je moje delo podprto s strani vseh drugih v timu.

Kdaj se sploh začne umiranje?

Strokovnjaki se pravzaprav ne morejo zediniti glede tega, kdaj je neki bolnik terminalni. Nekateri pravijo, da tisti, za katerega ni pričakovati, da bo zaradi svoje kronične, neozdravljive in tudi nezdravljene bolezni preživel 12 ali več mesecev. Sicer pa je bolj uveljavljena definicija, da govorimo o terminalnem bolniku, ko ima ta pred seboj še šest mesecev življenja. Ocene so seveda težke. Z vsemi objektivnimi metodami, ki jih imamo, včasih zgrešimo. Tudi v tej hiši se nam zgodijo primeri, ki jih ne znamo razložiti.

Čudeži?

Recimo temu nerazložljive situacije. Nekdo, ki je bil denimo opredeljen kot terminalni bolnik in je v soglasju strokovnjakov imel pred seboj tri, štiri tedne, je danes po enem letu doma, živ in aktiven. Stvari je včasih zelo težko napovedati. A vendarle, obstajajo neki objektivni kriteriji, na podlagi katerih lahko ocenimo in obravnavamo bolnika. Predvsem pa obstajajo objektivni kriteriji, na podlagi katerih lahko presojamo, ali je zdravljenje v določenem trenutku še smiselno ali ne.

Kako se ljudje sprijaznijo z umiranjem? Kako umiranje telesa vpliva na njihovo psihologijo in zaznavanje?

Zelo različno. Še vedno sodimo v družbo, ki smrt zanika in se je boji, ki jo dojema kot tabu, o katerem ni dobro govoriti in s katerim se je treba ukvarjati čim manj časa, ko je to pač neizogibno. Je pa vse zelo odvisno od lastnih stališč in odnosa pa tudi izkušenj, zato tako pestra slika odzivov. Tim, ki tukaj dela, je pripravljen na vse, bolnike in njihove svojce podpira tako med umiranjem, ob smrti kot tudi po tem. Na tak način širimo neki drugačen način dojemanja naše končnosti in dogodka, ki je neizogiben in ki ne sme biti tabu.

Ljudje se med umiranjem zelo spremenijo, od tega, da je čutiti njihovo intenzivnejšo prisotnost, do tega, da se poglobijo njihove zaznave. Kako kot zdravnik to pojasnjujete?

To je del procesa umiranja. Običajno je, da se človek ob približevanju smrti na neki način spremeni. Sproti se uči novih doživljanj, določene stvari začne sprejemati drugače. Pogosto tako opažamo velike spremembe osebnosti pri umirajočih. Tam, kjer so sorodniki oziroma skrbniki prisotni, se te spremembe še bolj intenzivirajo. V timu se trudimo, da bi to obrnili v pozitivno izkušnjo, tako za umirajočega, kot za tiste, ki bodo ostali in ki bodo to izkušnjo, ta nov odnos, nov način gledanja nesli s sabo. Navsezadnje tudi družina, v kateri se soočajo s smrtjo, doživlja velike spremembe. Takšna družina je zelo občutljiva in ranljiva in če se ne zna kosati z vsemi temi spremembami, lahko postane zelo hudo. Zato pravimo, da smrt ni le žalost, smrt je modrost.

Se tudi v hospicu pozna kriza?

Bolj kot tukaj jo zaznavam kot družinski zdravnik v svoji ambulanti. Definitivno. Vsaj 10 do 15 odstotkov dodatnega priliva bolnih, ki v naši ambulanti poiščejo pomoč, proizvaja sama kriza. Predvsem gre za psihična in psihiatrična obolenja, ki včasih pripeljejo tudi do samomorov ali poskusov samomora, kardiovaskularna obolenja, obolenja prebavnega trakta, tudi maligna obolenja se povečujejo. To so vse posledice stresa, primerov mobinga je v tem trenutku neverjetno veliko. Situacije, povezane z izgubo službe ali samo z grožnjo brezposelnosti, zelo močno vplivajo na zdravje ljudi. Ampak teh podatkov ne zbira nihče. Zaradi krize imamo torej močno povečan obseg dela v ambulantah, po drugi strani pa bi zniževali cene in krčili sredstva. Nihče ne pomisli, da je pritisk na osnovno zdravstvu ravno zdaj toliko večji.