Lahko samo podpiram rešitve, ki gredo v smeri različnih uniform, s katerimi bi se brisale socialne razlike: vsaka šola svojo uniformo, vsak letnik drugačno. Predlagam, da postane uniforma tudi odraz šolske uspešnosti. Recimo po barvi: pač po komplementarni lestvici – od hladne in temne cvekarske do svetle in tople odličnjakarske. Rešitev je lahko še drugačna: od dovoljenja mejkapa samo odličnjakaricam do prepovedi nohtnega laka samo prav dobrim do ... Rešitve bi lahko bile še popolnejše – kompletno uniformo bi smeli nositi samo najboljši, padec splošnega učnega uspeha pa bi pomenil ukinjanje posameznih delov uniforme. No, tu bi morali zagotoviti pravšnjo mero dostojnosti. Večer
Izhajam iz ozkega, podeželskega, provincialnega okolja, zato moja slika zagotovo ne bo v popolnosti odražala stanja slovenskega šolskega občestva, pa vendar. V trenutnih šolskih oblačilnih razmerah je postal razred poligon nazorskih, ideoloških, vrednostnih, estetskih ... izpričevanj. V šolskih klopeh ne sedi več vedoželjna mladež, ampak darkerji, pankerji, rejverji, rokerji, dirndlarji, hauserji, funkerji ... In sleherni med njimi želi, da prepoznam njegovo bivanjsko držo in jo spoštujem. Med njimi pa je komaj kdo z obsegom glave manj kot 48, kajti prav temu obsegu izobraževanja me je država s katalogizacijo zavezala. Uniforme bi to temeljno težavo presegle, če ne celo izničile. Trenutno se torej naši dijaki segregirajo po frizurah, po kafičih (piričih, vodkičih ...), kjer se zadržujejo: njihove destinacije so Velb, Paradajz, Fantom ... Z uniformami bi zagotovo izničili to razslojenost. In če je že treba – zakaj se ne bi poenoteno razločevali po uniformah.
Andrej Makuc profesor slovenščine in pisatelj