Na primer v Tedniku. V ponedeljek so tako, kot je pri nacionalki že v navadi, ponavljali staro šaro. Janko Šopar je spet v eni svoji briljantni outfit prezenci povezoval neke vrste »the best off« zadnjega leta. Neke vrste ogledalo tem, ki rišejo Slovenijo skozi televizijsko sliko. In kaj je bilo v izboru? Šolarčki, ki zaradi finančne stiske staršev ne morejo plačati malice, nesramno visoki zaslužkarji v zdravstvu, ubogi policisti, ki zaradi varčevanja in zlizanih gum v snegu niso mogli pomagati voznikom, mali ljudje, ki se jih kaznuje zaradi neumnosti, ker država pač kaznuje kurje tatove in poštenjake in še mlade družine, ki jih brezobzirni lastniki čez noč mečejo na cesto. Ali kot je dejal glavni junak v kamero: »Žalostni smo, da se gradi toliko štacun, po domače povedano tega sranja, ne znajo pa narediti nekaj za mlado družino.« Ja, Slovenija v Tedniku ne zasluži ime niti banana republika. Bolj spominja na Divji zahod. Kraje, kjer kraljujejo pistoljerosi, banditi, tolpe in naivni farmerji. Vaško skupnost, kjer je vse v rokah mafijcev, ki ustrahujejo pohlevne krajane. Brezperspektivno deželo, kjer bomo kmalu vsi brezdomci.

In brezdomci so bili ključni tudi v Tednikovem izboru. Tragične zgodbe, kjer posamezniki spijo v avtomobilih, vagonih in na hodnikih. Pretresljive izpovedi, kako je njihova prehrana odvisna od milosti in sreče. Ravno ko smo bili po teh zgodbah emocionalno na psu, smo kasirali omenjeni propagandni blok. Eks športnika, ki bo imel dobra okna. In dva trgovca, ki kažeta polne police, polne vozičke in nam govorita, kako veliko lahko prihranimo in kako je to najboljše zame. Direktno po brezdomcih v drugo realnost. Drug svet, ki se dela, kot da je v slovenski krajevni skupnosti vse v najlepšem redu.

Edini problem so mogoče politiki, ki v reklamah ne nastopajo. Tisti, ki so ta mesec na dopustu. Se vam ne zdi, da je v dobrih dveh tednih, ko politiki molčijo, vse popolnoma drugače? Se vam ne zdi, da bi bilo dobro za vse večne čase politikom prepovedano kazanje na ekranih? Absolutno izvedljivo. Naj oni lepo delajo tisto, za kar so plačani, naj se prepucavajo po twitterjih, forumih in spletih, nas pred ekrani pa lepo pustijo pri miru. Mesec dni pred volitvami pa naj afne guncajo in se potolčejo v soočenjih. En mesec na štiri leta bi bila dovoljena doza.

Mi pa bi se raje zabavali ob malo že ponavljajočih se komikih in športnih prenosih. Zadnji prenos prijateljske tekme med Finsko in Slovenijo je bil nadzabaven. Komentator je na tekmi in v igri naših videl veliko več, kot mi pred ekrani. Za nas je bil to tretjeligaški žogobrc, po katerem smo zares vzeli besede selektorja Srečka Katanca: »Nekateri igralci na terenu imajo določen problem.« Ne enega, mnogo njih. Enostavno niso dorasli. Kot politiki, kjer se cela kopica igralcev iz regionalnih lig sili v ospredje. Potem ko dobijo funkcije in moč, skratka, ko postanejo del prve ekipe, pa vidimo vso bedo in praznost. Nobene strategije, nobene kondicije in nobene kreativnosti. En sam strah in brezglavo tekanje po igrišču. Na koncu bodo rekli, kako so dali vse od sebe. In kaj naj mi počnemo s tem, če pa vemo, da nimajo ničesar, kar bi lahko dali od sebe. Po domače povedano, nimajo niti znanja niti jajc, da bi spremenili potek tekme…